Je zrak v Kanalu res kot bovški?

Ljubljana – Več kot sto štirideset goriških zdravstvenih delavcev in več deset drugih domačih stanovskih kolegov se te dni ob polni podpori skupščine zdravniške zbornice podpisuje pod poziv okoljskemu ministrstvu (Mop) in Arsu k bolj odgovornemu pristopu do okolja in zdravja ljudi ob srednji Soči. Očitno jih besede prvega moža Salonita Anhovo (SA) Julijana Fortunata, po katerih je zrak v Kanalu »po sestavi primerljiv z zrakom v Bohinju in Bovcu«, niso prepričale.

Le kako bi jih? Kot pravijo okoljski aktivisti v Eko Anhovem, bi to pomenilo, da »v Bohinju in Bovcu na leto dobijo v zrak pomešanih tudi 102,7 tone organskih spojin, 1491 ton dušikovih oksidov, 6,6 tone prahu ...«

Zaradi tisočev obolelih za mezoteliomom, pljučnim rakom, azbestozo, plevralnimi plaki in napovedanim »novim izbruhom« obolenj zaradi azbesta po letu 2020 so zdravniki in zobozdravniki na Goriškem vse bolj zaskrbljeni. Dodatno so k temu pripomogli načrti tujih, italijanskih in avstrijskih lastnikov Salonita: po tistem, ko so v proizvodnji cementa zaradi prepovedi zdravju zelo škodljivega azbesta začeli gorivo nadomeščati z nevarnimi in nenevarnimi odpadki, »apetiti« po njih naraščajo. Arso prav zdaj tehta, ali naj jim dovoli za četrtino povečati sosežig odpadkov.

Salonit: Razlogov za zaskrbljenost ni

»Od tridesetih merilnih postaj v Sloveniji le dve izkazujeta boljšo kakovost zraka, kot je v okolici Salonita Anhovo (SA),« je v zadnji številki internega glasila podjetja Naš List, ki ga dobijo vsa gospodinjstva v Anhovem, zapisal predsednik uprave SA Julijan Fortunat in trditev podkrepil z izjavo, da »ni niti enega podatka, ki bi kazal razloge za zaskrbljenost«. »Živimo v kakovostnem okolju,« je dodal in omenil, da ima prav SA »eno najnižjih emisij ogljikovega dioksida na tono klinkerja« in da se pri »izpolnjevanju strogih okoljskih zahtev« uvršča med najboljše cementarne. V EU je teh sicer več kot dvesto.



Slovenski zdravniki v nasprotju z vodstvom SA, ki izpostavlja emisije CO2, opozarjajo na »kumulativno dozo« nevarnih snovi, ki se sproščajo pri sosežigu, sklicujoč se na raziskave, ki potrjujejo povezavo med sosežigom in rakavimi obolenji ter motnjami plodnosti prebivalcev v bližini (so)sežigalnic. Od vladnih odločevalcev zahtevajo, da dosledno upoštevajo načelo previdnosti, obremenjenost posameznih okolij in vplive na zdravje, poudarjajo pomanjkljivosti trenutne zakonodaje, ki pri sosežigu v tovarniških pečeh dovoljuje celo od dva- do petkrat večje izpuste nevarnih snovi kot »pravim« sežigalnicam, in zahtevajo premislek o etičnosti izpostavljanja še večjemu onesnaževanju. »Ni podatkov za zaključek, da je katera koli (so)sežigalnica varna,« še sporočajo zdravniki.