Janez Novak, študentka slovenščine

Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je v teh dneh sprejel sklep, na podlagi katerega šteje ženski spol kot nevtralen in zapoveduje, da se v pravnih aktih fakultete v naslednjih treh letih uporablja samo ženski spol, potem pa izmenično moški in ženski spol.

Če postopka ne bodo ustavili, bo sklep pravnomočen v naslednjih tednih. To pomeni, da bodo odslej v pravnih dokumentih Filozofske fakultete tri leta le študentke in profesorice (kar bo vključevalo oba spola). Domnevam, da so rešitev uvozili iz katere od sicer redkih univerz v tujini, ki so sprejele podobne ukrepe. Pri uvozu pa so premalo upoštevali nekatere oblikoslovne in skladenjske značilnosti slovenščine (in drugih slovanskih jezikov), pa tudi status Filozofske fakultete kot osrednje slovenske ustanove, ki izobražuje bodoče humaniste, sloveniste in jezikoslovce in ima zato tudi velik jezikovnopolitični vpliv.

Celovit problem, radikalen obrat

Ker gre za enega najbolj avtoritarnih jezikovnih ukrepov v zadnjih desetletjih, če ne stoletjih, si zasluži pozornost. Mlajša generacija jezikoslovcev je namreč s kar nekaj truda uspela uveljaviti stanje, pri katerem jezikoslovci lahko v jezik posegajo kvečjemu s svetovanjem, z oblikovanjem pravopisnih rešitev in s pomočjo pri pravilni tvorbi novih besed. Poseg v sámo jedro slovničnega ustroja slovenščine je zato huda sprememba toka. Se res vračamo k zapovedovanju jezikovne rabe?!

Problem še zdaleč ni enostaven. Sklep prihaja na plano v predvolilnem obdobju, ko se bodo nekateri z njim kitili, drugi pa ga bodo napadali. V takšnem okolju se moč argumenta hitro izgubi. Tudi zato se mi zdi prav, da opozorim, da je bilo na področju spolno vključujoče rabe jezika premišljenega in preverjenega marsikaj, česar ta sklep ne upošteva; ena poglavitnih ugotovitev jezikoslovja je bila na primer, da spolno (ne)občutljive rabe jezika ni mogoče povezovati zgolj s sprejemanjem oziroma zavračanjem nezaznamovanosti moškega spola ali problematičnimi edninskimi poimenovanji oseb le v moški obliki, marveč da gre za širši, celovitejši problem.

Od kod torej nenaden preobrat? Sklepam, da je šlo za akcijo, v kateri jezikoslovci niso imeli dovolj besede. Dvomim namreč, da bi kak slovenistični jezikoslovec s poznavanjem zakonitosti slovenskega jezika in osnovnim razgledom po slovanskih jezikih ter po doslej napisanem lahko pritrdil tovrstni rešitvi. Nekaj je namreč cilj, drugo pa kvaliteta izvedbe – in radikalni ukrepi imajo običajno nasproten učinek od želenega.

»Občutljiva raba jezika«

Kako sploh uskladiti vsa različna mnenja? Če so moji viri pravilni, je Delovna skupina za pripravo predloga občutljive rabe jezika v dokumentih FF predlog sklepa, o katerem pišem, Senatu Filozofske fakultete posredovala že po enem samem sestanku. Očitno se niso dovolj zavedali, kako kompleksno področje se skriva za izrazom »občutljiva raba jezika«. Cilji in potrebe znotraj področja so zelo različni. (Samo za ilustracijo naj navedem, da je delovna skupina na primer prezrla osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom, čeprav bi to glede na poimenovanje skupine lahko utemeljeno pričakovali.) Prav zato pa brez konstruktivnega dialoga med sociološkim in jezikoslovnim vidikom ne moremo priti do dobrega rezultata. In takšnega dialoga tu očitno ni bilo dovolj. Končni rezultat bi moral namreč biti vsaj za silo sprejemljiv tudi za govorce, ki si takšne rešitve ne želijo.

Nepoznavanje slovenskega jezika

Rešitev bi morala biti dovolj uglašena z naravo slovenskega jezika (skladenjsko in oblikoslovno), da bi onemogočala nesporazume in nepotrebna norčevanja iz primerov, do katerih lahko prihaja. Kdor je mislil, da je podobna rešitev na nekaterih tujih univerzah (podoben poskus v angleščini je povsem druge narave) lahko že sama po sebi potrditev, da bo takšna rešitev delovala tudi v slovenščini, pač slovenščine ne pozna dovolj. Umetno poseganje v že ustaljene jezikovne vzorce namreč ni enako dopolnjevanju že ustaljenih jezikovnih vzorcev. Ob tem se lahko spomnimo na primer uvajanja ženskih oblik poimenovanj za poklice (denimo: direktor > direktorica), ki so ob uvedbi naletela na posmehovanje in dvom, a so se obdržala in ustalila, saj so sledila naravi slovenske slovnice. Ni torej vsak takšen poseg v jezik obsojen na propad.

»Maja in Janez sta študirali«

Avtorji sklepa rešitve niso iskali v okviru obstoječih možnosti, ampak so se odločili poseči v jedro slovenskega jezika. Situacija s slovnično kategorijo spola v slovenščini nikakor ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled, saj v slovenščini spolno nevtralno ne deluje samo moški spol, ampak v določenih položajih tudi ženski (priča je povedala) in srednji (dete se je rodilo), medtem ko srednji v določenih položajih deluje kot ženski (dekle je šlo po vodo). Od spola izhodiščnega samostalnika pa je odvisno ujemanje pridevnika ali deležnika v spolu v najrazličnejših pozicijah. Tudi zato so odmiki od nevtralnosti močno spolsko zaznamovani. To postane še posebej problematično, če poskušamo ženski spol uporabljati kot slovnično nevtralen spol v negativno zaznamovanih kontekstih, na primer: Proti plagiatorkam se bo ustrezno ukrepalo.

Dodaten zaplet nastane pri nevtralnosti spola, če je osebek zložen ali združen z zaimkom. Bo tudi tu ukazana vzporednost: Maja in Janez sta študirali ter Maja in Janez sta študirala? Ali nemara: Dekanja in senat sta se strinjali ter Dekanja in senat sta se strinjala? Morda: Profesorja in študentka so prišle k dekanji? Ali pa v tem primeru pravilo ne velja?

Kaj pa: Hujša kršitev študentke je dajanje lažnih podatkov z namenom, da bi neupravičeno okoristila sebe ali katero drugo (koga drugega?). Bosta lahko zaimka kdo in kdor v »nevtralnem« ženskem spolu? Torej: Kdo je upravičena do ponovnega opravljanja izpita? ter Kdor ni opravila vseh obveznosti, ne more napredovati v višji letnik. Gre za vprašanja, ki kljub temu, da je bilo o njih že veliko napisanega, niso še niti približno dovolj raziskana in preizkušena. Pravni jezik pa je daleč najzahtevnejši za njihovo reševanje.

Pa odpravimo še dvojino in nekaj sklonov

Morda so avtorji predloga izhajali iz domneve, da je knjižni jezik tako ali tako stvar dogovora in da zato posegi v sistem niso nič usodnega. Tudi tu bi koristil premislek kakega jezikoslovca, ki bi povedal, da je knjižni jezik res stvar dogovora, a na ravni slovnice vedno stvar dogovora na podlagi kombinacije realnih rab v pogovornem jeziku, v narečjih ali v starejših besedilih. Še nikoli v zgodovini slovenščine pa niso spreminjali slovnice (v najožjem pomenu besede) mimo izkazane realne rabe.

Spremembe pravopisa, dodajanje novih besed, iskanje novih izraznih možnosti – vse to je v jeziku nekaj običajnega in vanj neposredno ne posega. Sprememba slovničnih zakonitosti brez realne jezikovne podlage pa je neživljenjska in pomeni veliko nazadovanje v dojemanju jezika, pa tudi njegovih sociolingvističnih značilnosti. V tem primeru bi lahko po potrebi odpravili tudi dvojino, vsaj nekaj sklonov – in pa seveda kategorijo spola v celoti, kar bi razrešilo vse zgoraj opisane zadrege. Ta pot je, skratka, popolnoma napačna. Še posebej, ker obstajajo druge, boljše. Oblikujejo pa se lahko samo v soočenju antropološkega ter sociološkega pogleda z jezikoslovnim in s trdim delom. Vse drugo je amaterizem.

Pozicija pravnih aktov

Kdor koli bi želel v prihodnje v slovenskem jeziku urejati to problematiko malo resneje, zato ne bi smel nastopati s pozicije pravnih aktov. Kodifikacija v jezikoslovju običajno sledi rabi in ne obratno. Po drugi strani pa moramo jezikoslovci z nasveti in rešitvami, skladnimi z naravo slovenskega jezika, omogočiti prav vsakemu govorcu, da se bo v jeziku dobro počutil in da bo v njem ustrezno nagovorjen.

Zaenkrat je jezikoslovje relativno poenoteno pri naslednjih načelih: »Načeloma naj bi si govorci slovenščine prizadevali za nagovore, ogovore oz. rabo moških in ženskih oblik v neokrajšani obliki. Krajšanje naj bo omejeno na položaje, ko je zaradi pomanjkanja prostora res neizogibno.« »Pri nazivanju konkretnih oseb se ravnamo po spolu: če funkcijo opravlja ženska oseba, naj se poimenuje z žensko obliko.« »Vse navedeno, povezano s spolno vključujočo rabo jezika, je neobvezujoče, prepuščeno osebnemu prepričanju posameznika oz. posameznice. Ne nazadnje je vsako jezikovno sporočilo odraz individualne zavesti pišočih.« »Jezikoslovje se še ni opredelilo do novih izraznih možnosti, saj so te – zlasti z vidika skladenjskih in govornih uresničitev – slabo raziskane.« (Jezikovna svetovalnica, april 2018.)

Eden od najvidnejših poskusov (neobvezne!) spolno vključujoče rabe v zadnjih letih je denimo uporaba podčrtaja (Obiskovalke_ci so se udeležile_i izleta), ki vključuje tudi željo tistih, ki bi radi v jezik vključili nebinarne oblike spolnih identitet (torej mimo delitve na ženski in moški spol).

Prisluhniti babilonskemu molku

In kaj bo s sklepom, ki ga je sprejel Senat Filozofske fakultete? Bojim se, da bo imel predvsem negativne posledice: povečal bo zmedo na tem področju in dodatno sprl tam zaposlene kolegice (tudi tiste moškega spola). Na ta eksperiment zato gledam z grenkim priokusom. K spoštovanju in enakim možnostim prav vsakega izmed nas ne bo prispevalo nasilje nad jezikom ali zapovedovanje jezikovne rabe. Tudi ne prevlada večine nad manjšino ali manjšine nad večino. Medsebojnega spoštovanja in pravičnejše družbe se ne gradi na pravilnikih. Ko bomo kot družba sposobni prisluhniti babilonskemu molku (izraz si sposojam od Maje Vidmar), ki kriči iz takšnih eksperimentov, bo jezik stekel sam od sebe.