Pridelali 1350 ton soli, z več solinarjev bi je bilo lahko dvakrat več

»Nad vremenom se solinarji letos ne bi smeli pritoževati, vreme je bilo julija in avgusta kot naročeno, le dva prava deževna dneva smo imeli. Če bi bili kadrovsko ustrezno zasedeni, bi pridelali čez 2500 ton, tako pa jih bomo 1350 ali v najboljšem primeru 1400 ton, saj upamo, da bodo solinarji lahko pobirali sol še vse do sredine septembra,« je včeraj povedal direktor Telekomovega podjetja Soline, pridelava soli Aleksander Valentin.

Solna žetev gre h koncu. O pravem koncu bo odločila količina padavin. Foto Boris Šuligoj

Lahko se zgodi, da bodo danes solinarji zadnjič v tej sezoni pobirali sol. Če bo danes ali v naslednjih dneh padlo malo dežja (20 do 30 milimetrov na kvadratni meter), potem upajo, da bo sezona trajala vsaj do sredine septembra, je dejal Aleksander Valentin.

Če pa bo danes ali naslednje dni padlo več dežja (na primer 150 ali 200 milimetrov), potem lahko solinarji za letos pospravijo svoje lesene grablje (gavre). Večja količina dežja bi tako razredčila slanico in predvsem načela podlago v bazenih (petolo), da bi bilo nadaljnje pobiranje soli nemogoče. Ob večji količini padavin bi bila tudi ozračje tako vlažno, da bi bila kristalizacija povsem upočasnjena.

Če bi vsak solinar nabral tokliko kot Osman Dedić, bi je letos pridelali krepko čez 2500 ton. Foto Boris Šuligoj

Glavna ovira za večji pridelek je pomanjkanje kadrov

Sezono so začeli z nekajdnevno zamudo zato, ker je bilo vreme pred julijem precej vlažno in jim slanice ni uspelo zgostiti. Grozilo jim je, da bodo spet pridelali le kakih 760 ton, toliko kot lani. Toda julija in avgusta se je vreme v Istri povsem posušilo. Kar ni dobro za kmete, je bilo vedno dobrodošlo za solinarje. Lepo vreme je potegnilo tudi v začetek septembra. Še posebej so zadovoljni, da so pridelali veliko večino (več kot devet desetin) prvovrstno čiste soli  (samo kakih 50 ton industrijske) in kar 24 ton solnega cveta.

pridelava soli Foto Zx Igd

Glavna ovira, da letos niso presegli 2500 ton, je v pomanjkanju kadrov. Na Leri imajo aktivnih 26 solinskih polj. Zanje mora skrbeti devet redno zaposlenih in osem najetih solinarjev. To pomeni, da je devet polj samo delno izkoriščenih. Aleksander Valentin pravi, da so za naslednje leto postavili cilj oblikovati primerno kadrovsko ekipo, zagotoviti primerno število redno zaposlenih in tudi najetih solinarjev ter za prenos znanja. Izoblikovali bi radi novo generacijo solinarjev, poskrbeli za primernejše delovne razmere in ustrezno nagrajevanje.

Višje plime nagajajo solinarjem

Težje pa kljubujejo podnebnim spremembam. Zaradi vse višje morske gladine imajo vse več težav pri odlivanju odvečnih padavinskih vod v morje. Večje količine dežja so tudi pozimi prisiljeni odtakati v morje, pri tem si morajo pomagati s črpalkami. Toda vse pogosteje so plime tako visoke in količine dežja tako velike, da teh voda ne morejo pravočasno odstraniti. Sladka voda uničuje nasipe in predvsem petolo, zaradi katere v Sečoveljskih solinah pridelajo nadvse čisto (belo) sol.

Žetev je skoraj pri koncu. Čeprav solinarji ne vidijo radi, da jim kdo niti pesniško reče, da žanjejo sol. Foto Boris Šuligoj

Ker so lani pridelali samo 760 ton jedilne soli, bodo morali že letos na trg poslati letos pridelano sol. To je v nasprotju s tradicijo, saj so vsa leta skrbeli, da so pridelano sol določenega leta prodajali šele naslednja leta. »Povpraševanje po naši soli je iz leta v leto večje. Hitro lahko razprodamo več kot 1000 ton soli, zato jo  bomo letos prisiljeni nekoliko podražiti,« pravi Valentin.

Vodja proizvodnje Diego Lazar pravi, da so letos sicer občutno povišali nagrade za solinarje, da so izenačili plačevanje med redno zaposlenimi in najetimi solinarji. »Delo ne poteka samo poleti, temveč je bazene treba začeti pripravljati že pozimi. In za pridobitev solinarjev ne zadošča samo primerna nagrada. Marsikdo se naveliča, ko ugotovi, da je treba delati na vročem soncu, da poleti ni dopustov, ni praznikov in nedelj, da je treba delati vsak dan in prihajati tudi dvakrat na dan na soline, da je to garaško delo. Zato jim skušamo na različne načine iti na roke. Sami si določajo urnik, sami lahko poskrbijo za pomoč (družinskih članov ali prijateljev), plačamo jim potne stroške za dvakratni prihod na dan, dajemo jim dodatno stimulacijo na količino, za kakovostno sol ... Opozarjamo jih, da se solinarstva ne da naučiti v enem poletju in da se morajo poleti žrtvovati, če hočejo bolje zaslužiti,« pravi Diego Lazar.

Mojster Osman Dedić menda najučinkoviteje vihti gaver. Pridelal bo 120 ton soli. Z majhno pomočjo prijateljev, seveda. Foto Boris Šuligoj

Pridelovanje soli je pogoj za obstoj krajinskega parka

Najboljši solinarji pridelajo po 100 do 120 ton soli v dveh mesecih, vendar delajo skoraj vse leto za to. Poleg tega nujno potrebujejo še pomoč pridnih rok, ki jim zaupajo, ker je celoten uspeh odvisen od magične trde in povsem naravne preproge iz gline, bakterij, alg in sadre, ki ji pravijo petola. Dokler bodo znali primerno vzgojiti in ohraniti petolo, dotlej bodo v Sečovljah pridelali nadvse kakovostno sol.

Takšno imajo že 700 let, vendar se lahko dragoceno znanje in z njim posebna Piranska sol, zelo hitro tudi izgubi. »Letos sem pridelal kakih 120 ton soli. Občasno mi pomagajo znanci, sam bi težko opravil vse. Vendar je to sestavni del solinarske tradicije. Če bi na vseh razpoložljivih poljih pobrali podobno količino, bi imeli letos nadpovprečno letino ne le po kakovosti, temveč tudi po količini,« pravi Osman Dedić, ki z dušo in telesom živi za ta edinstveni prostor. 

Zdaj je v Solinah redno zaposlenih 85 delavcev, ki skrbijo tudi za Lepo Vido in krajinski park. Poleg njih zaposlijo še kakih 20 sezonskih delavcev. Na Leri je aktivna samo polovica solnih polj, vsaj še 24 fondov bi lahko aktivirali, če bi lahko uskladili vremenske razmere, delovno silo in ekonomijo. To je poseben izziv, od katerega ni odvisen zgolj pridelek soli, ampak obstoj celotnega krajinskega parka Sečoveljske soline, za obstoj te posebne biosfere.