Izoliranost in nerazumevanje lahko tudi bolita

Ljubljana – Izguba sluha je pri starejših ena od najpogostejših okvar, s tem se sooča vsak drugi v procesu staranja. V Sloveniji je približno tisoč gluhih, ki uporabljajo slovenski znakovni jezik s pomočjo tolmača, 500 jih ima polžev vsadek in 77.000 sluš­ni aparat. Kar 64 odstotkov gluhih je starejših od 60 let. Zaradi težav pri komuniciranju z okolico lahko okvara sluha močno vpliva na njihovo duševno zdravje, pogosto so izpostavljeni neustrezni obravnavi okolice in celo nasilju.

Politika in celotna družba bi morali ljudem z okvaro sluha namenjati več pozornosti, so ob mednarodnem dnevu ozaveščanja o nasilju opozarjali udeleženci posveta o kvalitetnem staranju ljudi z okvaro sluha, ki ga je priredila Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS).

Nevarno postopno izgubljanje sluha

Na zvezi posebno pozornost namenjajo celotnemu spektru ljudi z okvaro sluha, med katere sodijo gluhi, naglušni, ljudje s polževim vsadkom, z gluhoslepoto, z motnjami v duševnem razvoju, težavami v duševnem zdravju, ljudje s tinitusom, to je piskanjem in šumenjem v ušesih, in s telesno okvaro. Posebno skrb namenjajo tudi starejšim z okvaro sluha, ki se pogosto spoprijemajo s presbikusisom, to je postopnim izgubljanjem sluha, pri čemer velikokrat sploh ne ugotovijo, da se jim sluh slabša.

Anton Petrič, strokovni delavec na ZDGNS, ki je tudi sam gluh in uporablja znakovni jezik, je poudaril, da je v Sloveniji po splošnih podatkih 200.000 ljudi z okvaro sluha. Od teh jih približno 77.000 nosi slušni aparat. Vsako leto približno 18.000 ljudi na novo pridobi ta pripomoček. Vsako leto se rodi okoli 15 otrok z okvaro sluha. Okvaro sluha ima kar 64 odstotkov ljudi, starejših od 60 let, in namenjati bi jim bilo treba posebno pozornost.



Opozoril je, da se v svetu veliko govori o postopni izgubi sluha, presbikusisu, pri nas pa je ta težava premalo znana in je medicina resneje ne obravnava. Prizadene polovico ljudi, starih nad 75 let. Lahko je blaga, zmerna ali huda. Včasih vodi v gluhoto, trajno izgubo sluha, in počasi povzroči tudi druge bolezni. Nevarna je zato, ker je takrat, ko starejši ugotovi, da izgublja sluh, pogosto že prepozno.

Veliko starejših z izgubo sluha nima ustrezne oskrbe

Izguba sluha poleg ekonomske izgube vpliva na kakovost celotnega življenja, je pojasnil Petrič, na psihično in fizično zdravje ter na družinske odnose. Pri tistih, ki je ne zdravijo, se pogosto razvijejo še depresija, tesnoba, občutek, da ne spadajo več v družbo, zato se je izogibajo. Zaradi izolacije se manj gibajo in telovadijo, lahko postanejo alkoholiki, se nezdravo prehranjujejo, vse to pa pripelje do slabega telesnega zdravja, vpliva na razvoj sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka ter bolezni srca in ožilja.

»Med nami je veliko starejših z izgubo sluha, ki niso deležni ustrezne zdravstvene in socialne oskrbe doma ali v domovih za starejše. S sluhom izgubijo tudi normalno komunikacijo z okolico, okolica se počasi umika, kar vodi v duševno hiranje. To pa je začetek čustvenega in telesnega propada,« je poudaril Petrič.

Kot je dejal, se na zvezi trudijo poskrbeti za ljudi, ki nimajo primerne oskrbe, in jih vključiti nazaj v družbo. To je mogoče s prilagojeno tehniko komuniciranja, in sicer z znakovnim jezikom, tehničnimi pripomočki, na primer indukcijsko zanko, prav tako z medicinskimi pripomočki, kot sta slušni aparat in polžev vsadek. Na voljo so tudi tablice, računalniki, mobiteli, videokamera, ki omogoča komunikacijo na daljavo, prenosna indukcijska zanka, FM-sistem, luči s svetlobnimi signali ... Za premagovanje izolacije pa so zelo pomembni družabništvo, psihosocialna pomoč s prilagojeno komunikacijo in svetovalne storitve ZDGNS za starejše, ki se spoprijemajo s temi težavami, in njihove svojce.

Bolečina, primerljiva s fizično

Dr. Andreja Poljanec s fakultete za psihoterapevtsko znanost univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, ki orje ledino v proučevanju povezanosti izgube sluha z motnjami v duševnem razvoju, poudarja, da se naglušni včasih še težje znajdejo kot gluhi, ki v tej skupnosti živijo od rojstva. Ne glede na to, kdaj se zgodi izguba sluha, pa so s tem močno prikrajšani za zdravo in polno življenje: »Žalostno in tragično je, da ko človek ne sliši in se sam začne umikati iz družbe, ker ne more komunicirati, ga tudi drugi začnejo zavračati, kajti komunikacija z gluhimi in naglušnimi je zahtevna in naporna, zanjo je potrebno več energije, usmerjenosti in potrpljenja.«

Tako gluhi in naglušni začnejo izgubljati socialni stik, občutek bližine, pripadnosti in povezanosti, tudi zaradi pomanjkanja sočutja, empatije in čustvenega stika. Če je to pogosto, se pri gluhem ali naglušnem v možganih začne pojavljati bolečina, zelo primerljiva s fizično, kažejo sodobne raziskave. »Nekdo, ki je vsak dan neslišan in nerazumljen, je od te bolečine čedalje bolj utrujen. Sam je ne moreš pomiriti, ostaja živa in neprenehoma porablja našo energijo. Če se družba, strokovni delavci v domovih za starejše in vsi deležniki premalo zganemo, da bi za te ljudi bolje poskrbeli, se ta nakopičena energija začne usmerjati v energijo proti sebi, v občutke krivde, osamljenosti, kar zelo pogosto vodi v depresijo,« opisuje dr. Poljančeva.
 

Gluhota krni pestrost odnosov

Kot pravi, bi lahko s tem pojasnili en vidik pojavljanja duševnih motenj pri gluhih in naglušnih. Drugi je oslabljena komunikacija z drugimi, ker ni tankočutnosti in drobnih odtenkov tega, kako bomo neko stvar sporočili in razumeli: »Glas ima pri čustvovanju skoraj nenadomestljivo vlogo. V njem  je veliko odtenkov, tonov, dolžine, višine, jakosti. Prav tako kot gluhi uporabljamo mimiko in geste, vendar so gluhi prikrajšani za občutljive odtenke, ki naša življenja bogatijo. To pomeni, da mora gluhi vse izraziti s telesom. Gluhota krni pestrost odnosov. Prepričana sem, da je to tudi vzrok, da je v skupnosti, kjer gluhi bivajo, in v njihovih odnosih tudi več nasilja,« razlaga dr. Poljančeva.

Naša družba bi se tega morala zavedeti, dodaja, in poskrbeti za izobraževanje o komuniciranju z gluhimi in naglušnimi. »Ko z nekom, ki ne sliši, začnemo glasno govoriti, se ne zavedamo, da jakost našega glasu ne bo vplivala na to, da bo slišal. Naše vpitje vpliva na slušni aparat tako, da naglušnemu brenči v glavi. Ob tem naš izraz na obrazu tudi pokaže, da izgubljamo potrpljenje in v nas narašča nemir. Z jakostjo glasu in nesproščeno mimiko pa gluhega odbijemo, ne pa pridobimo,« opozarja Poljančeva.

Pogosto se ne zavedamo, da so oči in artikulacija ustnic in rok zelo dobra kombinacija razumevanja in sporazumevanja, česar bi se lahko naučil vsak. Glede na to, koliko gluhih in naglušnih je med nami, bi se lahko s takšnimi izobraževanji, ki so v svetu bolj razvita, pri nas pa jih še ni, družba opolnomočila, da bi se gluhi in naglušni med nami bolje počutili, je prepričana dr. Andreja Poljanec: »Ena od zanimivih oblik je tudi skupinsko druženje z moderatorjem, kjer se lahko gluhi in naglušni, ki živijo doma ali v domovih za starejše, srečujejo in z njim prilagojenimi komunikacijskimi možnostmi predebatirajo teme, ki jih zanimajo. Tako gojijo občutek povezanosti in pripadnosti, ki je najpomembnejši za zadovoljstvo in srečo v življenju.«