Ljubljana – Gluhi in naglušni imajo redko priložnost uživati v gledaliških in drugih predstavah, pogosto imajo otežen dostop do kulturnih vsebin. Okvaro sluha ima pri nas po oceni krovne zveze 150.000 ljudi, približno 1200 gluhih in še 60 gluho-slepih pa za sporazumevanje uporablja znakovni jezik. Teh težav bo s staranjem prebivalstva še več, tudi zato je vse podpore vredna pobuda Gledališki tolmač, ki jo je organiziralo Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana in prinaša gledališke predstave s tolmačem za gluhe.
Medtem ko lahko naglušno občinstvo in uporabniki slušnih aparatov, ki jih je pri nas kakšnih 70.000, gledališke predstave in druge kulturne prireditve spremljajo s pomočjo indukcijskih zank, ki jih imajo nameščene v kar nekaj kulturnih ustanovah po državi, pa to za gluho občinstvo ni mogoče brez tolmača za znakovni jezik. Ljubljansko društvo za zdaj v omenjeni pobudi sodeluje s štirimi slovenskimi gledališči, dolgoročno pa si želijo zagotoviti ustrezno kvoto predstav s tolmačem za znakovni jezik v vseh.
Prve štiri predstave v štirih gledališčih
Ta mesec so uprizorili prve štiri gledališke predstave s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik. Najprej so v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu uprizorili predstavo Katje Perat
Mazohistka, ki jo je tolmačila Nataša Kordiš. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila predstava Jana Malika
Žogica Marogica s tolmačko Natalijo Spark. V Prešernovem gledališču Kranj je sledila predstava Thomasa Bernharda
Zabava za Borisa, tolmačil jo je Martin Klepec. Prejšnji teden pa so v SNG Nova Gorica uprizorili predstavo Jureta Karasa
Realisti s tolmačko Karin Brumen.
· Gluhi in naglušni imajo redko priložnost uživati v gledaliških in drugih kulturnih predstavah.
· Pobuda Gledališki tolmač je namenjena dolgoročni dostopnosti gledališč gluhim.
· Gluhi, ki so se udeležili predstav v prvem sklopu, so bili nad doživetjem navdušeni.
Gluhi, ki so se udeležili predstav v prvem sklopu, so bili nad doživetjem navdušeni. »Mnogi med njimi so prvič imeli možnost ogleda gledališke predstave s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik. Še posebej so mi ostali v spominu obrazi gluhih otrok ob spremljanju
Žogice Marogice. Ko sem videl, da predstavo razumejo in pri njej celo sodelujejo, me je preplavilo izjemno zadovoljstvo,« je odziva občinstva vesel Gorazd Orešnik, predsednik ljubljanskega društva gluhih in naglušnih.
S pobudo Gledališki tolmač, v okviru katere so izvedli tudi predstavo Realisti, si dolgoročno želijo zagotoviti ustrezno kvoto predstav s tolmačem za znakovni jezik v vseh slovenskih gledališčih.Foto Arhiv Društva gluhih in naglušnih Ljubljana
Za naslednjo gledališko sezono že potekajo dogovori, vendar še niso končani, zato za zdaj ne morejo povedati, koliko bo novih predstav s tolmačem, pravi Orešnik. Poudarja, da je pobuda namenjena dolgoročni dostopnosti gledališč gluhim, tako da lahko predstave spremljajo s pomočjo tolmača znakovnega jezika. S tem pa nikakor ne želijo vpeljati strokovnega naziva »gledališki tolmač«, saj lahko gledališke predstave za gluhe tolmači vsak certificiran tolmač slovenskega znakovnega jezika, ki mu je gledališče blizu.
Z indukcijsko zanko kar nekaj kulturnih ustanov
Kar nekaj kulturnih ustanov po državi je opremljenih z indukcijsko zanko, ki je namenjena naglušnim oziroma uporabnikom slušnega aparata. Med njimi so Slovensko narodno gledališče in Kino Tuš v Mariboru ter Kino Šiška in Kino Dvor v Ljubljani. »Naša krovna organizacija na svoji spletni strani redno posodablja zemljevid z vsemi lokacijami ustanov, ki imajo nameščeno slušno zanko,« pojasnjuje Orešnik. Ob tem poudarja, da rednih predstav s tolmačem znakovnega jezika, s čimer bi bile dostopne za gluhe, trenutno pravzaprav ni: »Če se v katerem gledališču odločijo za predstavo s tolmačem, je to prej izjema, ki potrjuje pravilo.«
Slovenski znakovni jezik v ustavi
Vlada je ta mesec sprejela predlog za začetek postopka za dopolnitev slovenske ustave z umestitvijo slovenskega znakovnega jezika. V zvezi društev gluhih in naglušnih (ZDGNS) si želijo, da bi državni zbor spremembo ustave uresničil do 14. novembra, dneva slovenskega znakovnega jezika. S tem bo država priznala SZJ kot avtohton jezik skupnosti uporabnikov slovenskega znakovnega jezika. Hkrati pa se bo zavezala oblikovati in izvajati jezikovno politiko, s katero bo varovala in razvijala SZJ za polno in učinkovito sodelovanje v družbi ljudem, ki zaradi invalidnosti uporabljajo ta jezik.
Veseli so pripravljenosti na sodelovanje
Kako kaže s pobudo, da bi takšne predstave zagotovila vsa slovenska gledališča? »Veseli smo, da imajo slovenska gledališča posluh za potrebe gluhih gledalcev in so pripravljena sodelovati v naši pobudi. Vključevanje tolmača v predstave seveda zahteva dodaten trud in finančni zalogaj, pa tudi nekaj časa. Prepričani smo, da nam bo s skupnimi močmi uspelo tudi to,« pravi Orešnik. Vesel je odziva omenjenih štirih gledališč in njihove pripravljenosti, da se v predstave vključi tolmač znakovnega jezika: »Ob predstavah v znakovnem jeziku se vsi bolj zavemo, kakšno pomanjkanje na kulturnem področju doživljamo gluhi, obenem pa, kakšno bogastvo nam je za zdaj še nedostopno.«
V predstavi Realisti je gluho občinstvo »glasno« ploskalo. Foto Arhiv Društva gluhih in naglušnih Ljubljana
Ali bo k temu pripomogla nedavna podpora vlade pri umestitvi slovenskega znakovnega jezika v ustavo, s čimer bo njegovim uporabnikom omogočeno polno uveljavljanje vseh človekovih pravic in svoboščin, ki jih določa tudi konvencija o pravicah invalidov? Orešnik pravi, da je to pomemben prvi korak k zagotavljanju socialne vključenosti gluhih: »Pred nami pa je še dolga pot, da bodo gluhi lahko uživali enake pravice kot slišeči.«
Komentarji