Inženir, ki je ujel sončev veter

V Tehniškem muzeju Slovenije so pred kratkim prejeli nekaj osebnih predmetov vrhunskega znanstvenika Antona Mavretiča (1934-2019), ki se je večino življenja ukvarjal z vesoljskimi tehnologijami. Razvijal je instrumente, ki nam pomagajo razumeti medplanetarni prostor. Zanj je bil največji izziv – po njegovih besedah – sodelovanje pri vesoljskih plovilih Voyager.



Predmeti, ki so jih Tehniškemu muzeju Slovenije  poslali svojci novembra lani preminulega znanstvenika, niso prvi, saj je štiri predmete, ki so povezani s plovili Explorer in Voyager, muzeju poklonil Anton Mavretič sam. Bilo je v času občasne razstave Znanje brez meja, kjer so predstavili 14 slovenskih izjemnih znanstvenikov in raziskovalcev – od Antona Codellija, Franceta Rodeta, Angele Piskernik in Sunite L. Williams.

Z razstavo so predstavili tudi delo Antona Mavretiča, Belokranjca, ki se je rodil 11. decembra 1934 v vasi Boldraž nad Metliko. »Ko je bil otrok, so v njegovo vas napeljali elektriko, kar ga je tako fasciniralo, da je sklenil, da bo elektrotehnik,« pravi Irena Marušič, soavtorica razstave Znanje brez meja. Mavretič je študij elektrotehnike začel na Univerzi v Ljubljani, po drugem letniku pa se je preselil k stricu v Denver, v Združene države Amerike, kjer je leta 1959 diplomiral, devet let kasneje pa doktoriral z disertacijo o merjenju elektronov v plasti  ionosfere.


 

Sodelavec Nase

Večino življenja je preživel v okolici Bostona, nazadnje pa je deloval kot profesor in pridruženi raziskovalec pri Centru za vesoljsko fiziko na Bostonski univerzi. V dolgi in uspešni karieri – prejel je več uglednih in odmevnih nagrad - se je ukvarjal z radijskimi sprejemniki, analognimi vezji, polprevodniki, plazmo in Sončevim vetrom, stalnim tokom nabitih delcev - npr. plazme -, ki prihajajo iz zgornje atmosfere zvezde.



Bil je sodelavec Nase, za katero je razvil elektroniko za napravo, ki meri Sončev veter. »Kot projektni inženir je odigral ključno vlogo pri razvoju plazemskega spektrometra – instrumenta PLS za merjenje medplanetarne plazme, Sončevega vetra in sestave atmosfere planetov osončja,« so avtorji razstave zapisali v katalogu Znanje brez meja, ki je na ogled na straneh Tehniškega muzeja Slovenije.

Izpostavljajo: »To je eno najpomembnejših orodij, ki jih je človek doslej poslal v vesolje.« Instrument je bil izjemnega pomena pri raziskovanju globokega vesolja v okviru programa Voyager 1 in Voyager 2, s katerima sta vesoljski sondi od blizu dokumentirali velike planete našega osončja onkraj asteroidnega pasu. »Končni cilj odprave je bil zaznati mejo našega Sončevega sistema. 25. avgusta 2013 je Voyager 1 kot prvi človeški predmet prešel to mejo in ta podatek je bilo mogoče pridobiti in analizirati prav zaradi instrumenta PLS,« so zapisali v katalogu.



 

Znanje naj bo dostopno

Poleg tega je Anton Mavretič leta 2013 nekaj sto kilogramov svojega raziskovalnega gradiva predal Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. S tem, opozarjajo v Tehniškem muzeju Slovenije je zagotovil, da njegovo raziskovanje ostaja dostopno javnosti: »V svetu, kjer znanstveni dosežki ali patenti hitro postanejo plen zasebnih interesov, še posebno pri naprednih tehnologijah, s kakršnimi operirajo vesoljski programi, je želel svoja dognanja dati v prosto uporabo, da bi jih lahko uporabljale bodoče generacije študentov in raziskovalcev, ker je znanje lahko samo last vsega človeštva.«



V času, ko je bila v Tehniškem muzeju Slovenije na ogled razstava Znanje preko meja, je Anton Mavretič načrtoval obisk Slovenije in ogled razstave, a sta mu načrte prekrižala bolezen in smrt. Muzej je ostal v stikih z njegovimi svojci, pravi Irena Marušič: »Januarja smo začeli s pripravami za gostovanje razstave v Clevelandu in smo stopili v stik z njegovo ženo in hčerkama, ki so donirale nekaj njegovih osebnih predmetov, med drugim tudi etui s tremi pisali, ki ga je uporabljal več kot 30 let.«



Poleg nalivnega peresa, s katerim je podpisoval pomembnejše dokumente, je muzej bogatejši za knjigo Electronic Designers' Handbook, ki jo je velikokrat uporabljal, poleg tega pa je v knjigi njegov exlibris. Knjiga ima ob strani z roko napisan njegov priimek. Družina je muzeju poklonila tudi elektronko za radijski sprejemnik ameriške znamke Silvania, saj je Mavretič že od malih nog popravljal radije in spremljal to področje preko virov literature.


 

Kulturna dediščina

V Tehniškem muzeju Slovenije so predmetov, ki bodo obogatili njihove zbirke, izredno veseli, pravi Irena Marušič: »Za nas je donacija zelo pomembna, saj izpostavljamo, da je tudi znanost, ki je bila dolgo časa zapostavljena, del naše kulturne dediščine. Zato moramo skrbeti, da se ta dediščina ohrani za bodoče rodove. Sprotno zbiranje je še toliko pomembnejše, ker s tem ujamemo informacije, ki so vezane na gradivo in nam omogočajo kasnejšo interpretacijo.« Prav tako pa je pomembno, dodaja sogovornica, da se pomena te dediščine zavedajo tudi svojci, ki lahko poskrbijo, da se gradivo tudi s pomočjo ustreznih ustanov ohrani.

Kdaj bo Tehniški muzej Slovenije organiziral razstavo Znanje nima meja v Clevelandu še ni znano, verjetno pa bodo nove pridobitve, kot so osebni predmeti Antona Mavretiča, predstavili letos ali prihodnje leto v prostorih muzeja v Bistri pri Vrhniki...