Gora predpisov, ki ne urejajo ničesar

Ljubljana – Slabo upravljanje in nespoštovanje načela, da je Slovenija pravna in socialna država, sta kršitvi, ki so ju zagrešili v različnih organih, zato so se državljani lani največkrat obrnili na urad varuha človekovih pravic. Mnogi so se, kot se je izrazila Vlasta Nussdorfer, pogosto počutili kot hlapci Jerneji, ki iščejo svojo pravico.

»Moč države se kaže v moči njenih najšibkejših členov, to pa so otroci, starejši, invalidi, ljudje s posebnimi potrebami. Ranljive skupine so tudi tiste, ki pogosto na svojih plečih občutijo vse krivice,« je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer dejala ob predstavitvi letnega poročila. Socialno-ekonomski položaj ljudi v povezavi z zdravjem je poudarila kot enega največjih problemov. Tudi vprašanja, povezana z okoljem, so pogosta, od tega, da javnost največkrat ni vključena v pripravo predpisov, do tega, da je premalo nadzora in da vse pristojne službe odgovornost prelagajo druga na drugo.



Čeprav imamo 853 zakonov in več kot 19.000 različnih podzakonskih aktov, je po opažanju Toneta Dolčiča, enega od namestnikov varuhinje, največji problem pravna država: »Imamo goro predpisov, ki urejajo vse, ko pa želimo neki problem rešiti, ugotovimo, da ti ne urejajo ničesar. Namesto da bi pristojni organi probleme reševali skladno s predpisi in zdravo kmečko pametjo, se raje lotijo sprememb predpisa.«

Če bi državni organi spoštovali resolucijo o normativni dejavnosti, bi bilo letno poročilo za vsaj petino manj obsežno, je prepričan, saj ta resolucija natančno določa, kako naj bodo predpisi pripravljeni. »Pristojni organi pogosto pripravijo samo besedilo zakona, nemalokrat sploh niso usklajeni med seboj, predvsem ne z ministrstvom za finance, ali pa so samo z njimi, z drugimi pa ne. Pozabijo, da bi morali priložiti tudi predloge podzakonskih aktov.

Rakava rana naše države je, da zadeve, o katerih ne vemo, kako bi jih rešili, odlagamo in rečemo, da bodo urejene z določenim odlokom, uredbo ali pravilnikom, a teh potem nihče ne napiše. Konkreten primer – podzakonskega akta, ki bo podlaga za določitev vrste in stopnje telesnih okvar, ni, zato se določena kategorija oseb ne more invalidsko upokojiti,« je kritičen Dolčič, ki ocenjuje, da smo daleč od tega, da bi utrjevali načelo pravne države, ampak smo naredili celo korak nazaj, in to z množico novih predpisov. »Recimo – pravice so določene v zakonu, ki ureja področje. Nenadoma pa se spremenijo z zakonom o izvrševanju proračuna, ki je zgolj tehnični predpis in ni namenjen temu, da vsebinsko posega. Ustvari se taka zmešnjava, da včasih tudi pravni strokovnjaki ne vemo, katera določba sploh velja. Ves ta kaos pa vpliva predvsem na socialno državo,« je prepričan.

Zelo kritično je tudi nesodelovanje med resornimi organi. »Ne samo da ni sodelovanja med različnimi organi oblasti, na primer občinami in državo in tudi znotraj posameznega ministrstva je sodelovanja premalo. Prizadeti in prikrajšani pa so ljudje. Naj navedem primer: že več let se ukvarjamo s tem, kdo je pristojen za reševanje pojava posteljnih stenic v Ljubljani. In še vedno ni nikogar, ki bi bil pristojen,« je ponazorila namestnica varuhinje Kornelija Marzel.

Stanje v domovih za starejše vse slabše

Skrb vzbuja tudi stanje v nekaterih domovih za starejše, še posebno pa v posebnih socialno-varstvenih ustanovah, ki so prezasedene. »Žal se stanje še slabša, problematiko pa izpostavljajo ustanove same. Gre za posameznike, ki se niso sposobni obrniti na varuha s konkretno pritožbo,« je opozoril Ivan Šelih, namestnik varuhinje.

V vseh dosedanjih poročilih tudi v tem varuhinja posebej opozarja na položaj in bivanjske razmere Romov.