Profesorica glasbe, ki je bila tudi ravnateljica ribniške glasbene šole, je vseskozi vodila različne zbore in lani praznovala častitljiv jubilej – 45 let delovanja noneta Vitra. »Skupaj smo rastle in se spreminjale,« pravi. Lani je zbrala podatke in ugotovila, da so nastopile v vseh slovenskih krajih po abecedi, razen tistih, ki se začnejo s Č, E in F. To moramo še uresničiti, napoveduje.
 

Rodili ste se leta 1946, takoj po vojni, ko ni bilo izobilja, poleg tega ste odraščali na podeželju, v Zavratcu pri Idriji. Je bila glasba v vaši družini pomembna?

Glasba me je spremljala od rojstva, ker je bil ata organist v cerkvi. Glasba je bila sestavni del njegove družine – med drugim je bil njegov stric duhovnik in skladatelj don Kosta Selak, ki je v glavnem živel v Dalmaciji, pa tudi po mamini strani so bili pevci. To se je preneslo na nas in smo že od otroštva radi prepevali. Bili smo velika družina, osem otrok, in smo z očetom, ki je imel harmonij, vedno peli … Še danes radi zapojemo, ko pridemo skupaj.
 

Torej je bilo povsem sprejemljivo, da ste šolanje nadaljevali na srednji glasbeni šoli v Ljubljani?

Celo spodbujali so me k temu. Ata bi sploh rad, da bi nadaljevala igranje orgel, ki sem jih igrala, ko je bilo to nujno, a mene to ni veselilo. Raje sem imela zborovsko petje. V osnovno šolo sem hodila v Žiri in prvi me je učil klavir slovenski skladatelj, organist in zborovodja Anton Jobst, ki je živel v Žireh, sicer pa je bil s Koroškega.


 

Je bil velik preskok priti iz vasi oziroma iz Idrije v Ljubljano, kjer ste obiskovali teoretsko-pedagoški oddelek srednje glasbene šole?

Ja, je kar bil. Težko sem odšla od doma. Toda že prej, ko sem končevala nižjo glasbeno šolo v Idriji, to je bilo po osnovni šoli, sem dve leti stanovala pri družinah v Idriji. Takrat sem izkusila, kako je iti od doma. Vendar sem se vsako soboto vračala. Potem ko sem šla v Ljubljano, je bilo malo lažje, ker sem bila že vajena biti od doma. Stanovala sem v internatu in sem domov prihajala bolj poredko, ker ni bilo denarja za avtobus, in tako smo bile tudi konec tedna v internatu. Lepe spomine imam na tisti čas.
 

Potem ste odšli na akademijo za glasbo?

Ravno v času, ko sem zaključevala srednjo glasbeno, je prišel zakon, da morajo imeti učitelji za poučevanje v osnovni šoli končano ne le učiteljišče, ampak višjo pedagoško smer na akademiji. Takrat so v Ribnici ostali brez učitelja glasbe in sem se javila na razpisano delovno mesto, čeprav nisem imela ustrezne izobrazbe. Sprejeli so me, potem pa so mi šli zelo na roko, da sem ob delu naredila akademijo, najprej prvo stopnjo, potem, po kratkem premoru, pa še drugo. Tako sem ostala v Ribnici na osnovni šoli.
 

Kako so vas sprejeli? Ribničani težko sprejmejo prišleka za svojega …

Jaz lahko rečem le obratno: kolegi v kolektivu so me sprejeli izredno lepo. Takrat sem rekla, da iz Ribnice ne grem nikamor! Moji starši so namreč želeli, da bi prišla bližje, vsaj v Logatec. Pa sem rekla, da dokler bo na ribniški osnovni šoli tak kolektiv, bom kar tam ostala. V razred smo hodili z nasmehom, ker se je v zbornici že zjutraj ustvarilo optimistično razpoloženje. Delali smo v veselem in izredno ustvarjalnem vzdušju.

Zato se po dvajsetih letih dela v osnovni šoli, ko sem dobila povabilo z glasbene šole, da bi šla poučevat tja, najprej nisem mogla odločiti. A sprememba je bila dobrodošla, saj sem potem bila na glasbeni šoli 19 let, najprej sem poučevala nauk o glasbi, potem pa sem prevzela vodenje ustanove. Za to nalogo se na začetku nisem čutila niti najmanj sposobne. Vendar so me pregovorili z obljubo, da mi bodo pomagali, in res je bilo tako, kmalu sem postala suverena. Med drugim mi je uspelo, da smo obnovili hišo nekdanje lekarne, ki je bila v občinski lasti, in dobili novo glasbeno šolo. Do tedaj smo bili namreč podnajemniki v zasebni hiši.


 

Vzporedno ste vodili pevske zbore, od tistih na osnovni šoli, kočevski gimnaziji, moške in mešane zbore. Posebnost pa je nonet Vitra, s katerim ste lani praznovali 45 let delovanja?

Nonet Vitra je bil na začetku nekaj posebnega, zato smo hitro postale znane in so nas vabili na različne dogodke. Že drugo leto, kar smo delale, smo posnele sedem pesmi za Radio Ljubljana, dobivale smo vabila za javne radijske in televizijske oddaje. Je pa res, da je bilo za tovrstno glasbo v radijskem etru več prostora. Dandanes imamo poleg odličnih zborov v Sloveniji vrsto zelo kakovostnih manjših pevskih skupin. Možnost solo petja v glasbenih šolah je dala ljudem krila.
 

Petinštirideset let skupnega delovanja je zelo dolga doba, mar ne?

Sreča je, če človek dobi skupino ljudi, ki se ujamejo in imajo skupno željo po vztrajanju. S članicami Vitre sem začela delati že v osnovni šoli, ko so bila dekleta v sedmem razredu, potem pa smo skupaj rastle: one z mano in jaz njimi. Imele smo tudi srečo, da smo ob menjavah dobile pevke, ki so se vključile in smo lahko sodelovale še naprej. Ta dekleta so bila z menoj med gimnazijo, vsa študijska leta, skupaj smo doživljale prve zaljubljenosti, čas, ko so si ustvarjale družino, delale magisterije in doktorate … ob nonetu. Dve pevki sta v skupini prav od začetka.
 

Skupina je verjetno vplivala tudi na vas?

Ob njih sem rastla in se izpopolnjevala, nabirala izkušnje. Če ne bi imela njih, bi verjetno težje prišla do zahtevnejših skladb. Z njimi pa je to bilo mogoče, ker so bile dojemljive in pripravljene sodelovati. Leta 1982 nas je slovenska skladateljica Blaženka Arnič, ki je študirala kompozicijo na Dunaju in napisala kar nekaj pesmi na Župančičevo besedilo, povabila, da bi sodelovale z njo. Skladbe so bile zelo moderne, in ko nam jih je poslala, smo začele študirati. Toda pesmi je bilo preveč in dekleta so se modernega stila naveličale, tako da sem morala to prekiniti. Prešle smo spet na bolj spevne slovenske umetne in ljudske pesmi. Je pa bila velika čast za nas, da nas je Blaženka Arnič povabila na zagovor diplome, takrat smo zapele tri njene pesmi. Mislim, da smo bile kar uspešne in tudi komisija je bila zelo zadovoljna. To je bil eden naših lepih dosežkov.

V 45 letih je v nonetu sodelovalo 13 pevk, ki so odšle. Zamenjave so bile v 25 letih, zadnjih dvajset let pa je isti sestav. Med seboj se čutimo povezane kot družina.
 

Imate kakšen posebej lep spomin?

Veliko lepega je. A najlepši dogodek je bil leta 1986 v Italiji, v Cremi pri Milanu, kamor smo odšle na mednarodno srečanje zborov. Župan tega kraja nas je sprejel, kot da smo njegove: večer pred koncertom nas je povabil v svojo hišo, vzel v roke kitaro in smo peli skupaj z njegovo ženo. Koncert naslednji dan je minil v tako toplem vzdušju, kot ga znajo narediti le Italijani. Potem pa je bila nedelja in smo pele pri maši. Nismo imele naštudiranih liturgičnih pesmi, zato smo pele slovenske umirjene pesmi, ker tako ali tako niso razumeli, kaj pojemo. Ker pa so nas na koncertu slišali z našimi Goskami Radovana Godca, je župnik ob koncu maše – bila je mladinska maša – rekel, da naj še malo počakajo v cerkvi, ker da jim bomo zapele še eno zelo prijetno, lepo in živahno pesmico. Razložil jim je vsebino pesmi, kaj mlada goska reče stari goski in kako se kregajo … in smo zapele. Ti mladostniki pa so se v cerkvi povsem razživeli, res doživeli pesem, oponašali melodijo ... Neverjetno lep občutek.


 

Seznam vaših nastopov je precej dolg?

Lani sem zbrala podatke in ugotovila, da smo bile v vseh slovenskih krajih po abecedi, razen tistih, ki se začnejo s Č, E in F. To moramo še uresničiti, tako da bomo nastopile morda v Črni ali v Črmošnjicah, pa v Frankolovem ali v Fari. Za črko E pa imamo menda en sam kraj, Erzelj v Vipavski dolini. Nastopale smo v 94 krajih: 72 v Sloveniji in 22 v tujini. Nastopov pa smo imele več kot petsto.
 

Se je odnos družbe do zborovskega petja skozi desetletja spreminjal?

Prej, ko ni bilo toliko zabavnih prireditev, so ljudje bolj množično obiskovali pevske koncerte. Zdaj, se mi zdi, se je publika razdelila: nekateri imajo radi zborovsko glasbo, drugi narodnozabavno, tretji zabavno … Zborovska glasba je bila v vsem tem času tudi malo v krizi, a se je spet postavila na noge. Danes imamo v Sloveniji veliko kakovostnih zborov, ne samo enega ali dva, ampak je to kar množičen trend. Je pa res, da je zdaj popularno gibanje na odru, da pevci pripovedujejo tudi z gibom.
 

Dvakrat ste vodili ženske zbore na taboru pevskih zborov v Šentvidu pri Stični?

Bilo mi je res v veliko čast, da so me povabili. V pripravljalnem odboru so takrat bili Ladko Korošec, Radovan Gobec in drugi slovenski skladatelji, dirigenti in zborovodje. Dvakrat sem vodila veliki ženski zbor, ki ga je sestavljala večstoglava množica iz ženskih zborov iz vse Slovenije, in zdelo se mi je nekaj veličastnega.

Pred tem me je bilo tudi strah, kako bo. Imeli smo seminar zborovodij, da smo se skupaj pripravili, potem generalko, in ko je to zadonelo … joj, bilo je nekaj tako veličastnega, da se ne da povedati. Zaradi oddaljenosti od zbora sem morala imeti odločne gibe, da so me pevke videle, da ni bilo nobenega zaostajanja in je bilo vse tako, kot mora biti.
 

Tako kot pri vseh ustvarjalnih procesih je tudi pri petju točka, ko nastane nekakšen presežek, tisto več …?

Človek začuti neko zadoščenje. Toplo hvaležnost.