Generacije pod skupno streho

Ljubljana – »Stanovalcev ne bo težko najti,« ugotavlja Maša Hawlina iz stanovanjske zadruge Zadrugator, v katero so se pred štirimi leti povezali mladi, da bi skozi »alternativno obliko bivanja onkraj pasti lastništva in profitnega najema« zagotovili cenovno dostopno in kakovostno bivanje. »Med trenutnimi interesenti za bivanje v zadrugi bolj skupnostne oblike bivanja zanimajo prav starejše.«

V Zadrugator povezani člani, ki si med drugim prizadevajo, da postanejo zadruge izvedljiv način stanovanjske oskrbe pri nas, po približno dveh letih sestankovanja s predstavniki ljubljanskega stanovanjskega sklada še nimajo nobenih zagotovil v zvezi s prvim pilotnim projektom stanovanjske zadruge v državi. Na Rakovi Jelši, naselju na južnem robu glavnega mesta, namreč sklad načrtuje gradnjo skoraj 300 javnih najemnih stanovanj, del katerih bi namenili za uresničitev zadružnega pilotnega projekta. Da se zdaj nekaj vendarle premika, kaže javni poziv, ki so ga prejšnji teden objavili za zainteresirane za gradnjo najemnih stanovanj z ustanovitvijo stanovanjske zadruge, in je odprt do 20. septembra. Zadrugarji, kot si pravijo člani Zadrugatorja, se bodo nanj prijavili. Če jim bo uspelo, bi lahko nastala prva medgeneracijska zadružna skupnost pri nas.
 

Negotovost ne glede na starost

Od ustanovitve in uradnega vpisa v poslovni register aprila 2016 pri Zadrugatorju tudi dejavno raziskujejo stanovanjsko vprašanje, pri čemer ugotavljajo, da je vse več ljudem pravica do bivanja v kakovostnem stanovanju kratena zaradi »vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske oskrbe«. Opozarjajo, da visoke cene stanovanj in najemnin predvsem v glavnem mestu ter vse bolj razširjena zaposlitvena negotovost številnim mladim onemogočajo trajno in kakovostno rešitev stanovanjskega vprašanja. Po drugi strani Alenka Ogrin iz Zveze društev upokojencev Slovenije ugotavlja, da je 89 odstotkov starejših lastnikov nepremičnine, in čeprav so nanjo, kot pravi, navezani, jo marsikdo zaradi nizke pokojnine težko vzdržuje.



»Poleg staranja v lastnem domu in staranja v domu za starejše pri nas ni veliko druge izbire,« poudarja Ogrinova. Čeprav se gradijo oskrbovana stanovanja, pa pri društvu upokojencev pogrešajo »druge skupnostne oblike bivanja starejših«. Ena od njih je tudi stanovanjska zadruga, v kateri bi bivale različne generacije – od mlajših do starejših. »To je vsekakor ena možnih oblik bivanja v starosti,« je prepričana Ogrinova.
 

Dedek in babica na posodo

Čeprav so stanovanjske zadruge v številnih evropskih mestih utečen model stanovanjske oskrbe, jih pri nas ni. Čeprav je za Slovenijo zanimiv najemni model, v katerem so člani hkrati lastniki zadruge in prebivalci stavbe, ki je v lasti zadruge. Kot pojasnjujejo avtorji publikacije Alternativni modeli stanovanjske gradnje, ki je pred časom izšla pri fakulteti za arhitekturo, se posamezniki tako povežejo v zadrugo in ustvarijo podjetje v skupni lasti, ki omogoča, da stanovanjsko vprašanje rešijo kolektivno. S stroškovno najemnino se pokrivajo tekoči stroški, vzdrževanje in stroški gradnje oziroma kreditov. Ker nepremičnina ostane v skupni lasti, se veča premoženje celotne skupnosti, hkrati pa takšen model ohranja nizke najemnine. Združevanje na več področjih krepi tako posameznika kot skupnost.



Da bi bila takšna medgeneracijska skupnost tudi »dobra za vse generacije, ki jih vključuje«, poudarja Maša Hawlina. »Tako je zadruga na daljši rok veliko bolj stabilna, pomembna pa je tudi medgeneracijska solidarnost, ki se tako vzpostavi.« Na srečanjih, ki so jih doslej organizirali v Ljubljani in tako predstavljali zadružni model bivanja, so starejši poudarjali prav to. »Nekdo se je pošalil: babica in dedek na posodo, mlajši pa jima pomaga pri kakšnih težjih opravilih v stanovanju,« se spominja Hawlina. »Izgubljamo znanje in zgodbe, ki jih imajo starejši, toda prav skozi zadružništvo bi lahko spodbujali, da se to ne bi več dogajalo. Starejši so na srečanjih, denimo, predlagali, da bi organizirali različne dogodke in delavnice. Zanje je najpomembnejši del skupnostnega bivanja družabnost.«
 

Problemi so, toda tudi rešitve

Pred nekaj tedni so zadrugarji znova organizirali srečanje z zainteresiranimi prebivalci bodoče zadruge na Rakovi Jelši, na katerem so govorili tudi o povsem konkretnih rečeh – kako do kredita, o denarnem vložku, organiziranju bivanja in tudi o tem, koliko skupnih prostorov bi imeli. »Pokazalo se je, da so prav starejši tisti, ki so najbolj pripravljeni iti v skupnostna stanovanja in deliti stvari,« pravi Hawlina. »Drži pa tudi, da se je mnogim težko odpovedati lastnemu stanovanju ali hiši, ker še vedno načrtujejo, da bo to njihova zapuščina otrokom, in da je še edino, kar imajo.«

Toda problemi so, rešitve pa tudi, poudarja Alenka Ogrin. »Oblike sobivanja ne rešujejo vseh problemov, saj so primerne za samostojne in prilagodljive starejše, ki so jim blizu ideje medsebojne pomoči in solidarnosti ter se tako želijo izogniti osamljenosti. Toda če bi obstajalo več preverjenih alternativnih, predvsem pa javno podprtih možnosti bivanja starejših, kot je denimo, sobivanje, bi se starejši lažje odločili za selitev iz pogosto neprilagojenih in pogosto tudi prevelikih stanovanja in hiš.«