Gasilec, ki ga občuduje vsa Slovenija

Ekipa gorskih reševalcev se je čez neprehoden teren prebila do nosečnice ... vojaki so peš dosegli odrezano Črno na Koroškem ... domačini so z vrvjo reševali voznico iz avtomobila sredi deroče reke. To so samo nekateri prizori vremenske kataklizme, ki je prizadela Slovenijo.  Že v petek pa so nas presunile fotografije gasilcev, ki iz skorajda potopljenega mengeškega vrtca rešujejo otroke in vzgojiteljice. V ekipi gasilskega društva je bil tudi Sandi Zajc. Medtem ko je čez vodo enega za drugim nosil majhne otroke, zavite v odejo, je po telefonu dajal navodila svoji družini doma. To je njegova zgodba.

Intervencije po Mengšu 

»V petek zjutraj sem bil na poti iz službe, ko so me poklicali domači. Vedel sem, da so nalivi, oglasile so se sirene, a nisem si predstavljal, da bo tako hudo. Doma sta bila oba sinova s taščo in tastom, živimo namreč v isti hiši. Rekel sem jim, naj se umaknejo v zgornje nadstropje in počakajo. Medtem so po gasilski aplikaciji že prihajale prve fotografije, v Trzinu so bile ceste zaprte, naš gasilski dom pod vodo, s kolegi gasilci smo se razdelili v skupine in se odpravili po Mengšu. Klicev je bilo ogromno, a kot vedno so za nas prioritete človeška življenja in potem vse ostalo,« o petkovem jutru, ko se je vse hudo začenjalo, za Delo pripoveduje 45-letni gasilec. Ker je bil Mengeš pod vodo, so morali uporabljati visoki gasilski tovornjak, poskrbeli so za starejše, nepokretne. Zajc pripoveduje o neverjetnih prizorih, kako jih je denimo pričakal upokojenski par do pasu v vodi, premraženi ljudje, invalidi, stari, mladi, ujeti v svojih domovih. Pozivniki so piskali, ljudje so gasilce ustavljali kar na cesti, potrpežljivo so jim odgovarjali, da zalita klet lahko počaka, ker imajo za vogalom ogroženo življenje. A hkrati so poudarjali, da se bodo vrnili.

Treba bo začeti popolnoma na novo, pa še kreditov nisem odplačal, pravi Sandi Zajc. FOTO: Osebni Arhiv

In potem je prišel klic iz vrtca Gobca, v katerem je bilo ujetih 22 otrok z vzgojiteljicami. Te so otroke že pripravile na evakuacijo, jih zavile v odeje, vsi skupaj pa so na rešitev čakali v zgornjem nadstropju. »Ker s tovornjakom nismo mogli do vrtca, voda je bila namreč že zelo visoka, smo zaprosili kmeta z visokim traktorjem, napeli vrv, ker so po vodi plavali hlodi in raznorazna kmetijska mehanizacija, potem pa otroke enega za drugim znosili do prikolice, do varnega, nekatere so tam že čakali starši.« Reševanje s srečnim koncem je fotografsko ovekovečil eden od kolegov gasilcev, a za Zajca se je skupaj šele začenjalo.

Še vedno je bil z domačimi ves čas v stiku prek telefona in jim dajal navodila. Ko so mu sporočili, da v hiši smrdi po olju, da se je vklopil alarm za strupene pline, jim je rekel, naj odprejo okna in zaprejo cisterno s kurilnim oljem. A prav v trenutku, ko se je tast vrnil v spodnje nadstropje, da to stori, se je predelna stena, napita z vodo, z omaro vred prevrnila nanj, Tako je ukleščen ostal tam in se moral sam tudi rešiti, Voda se je namreč hitro dvigovala, skupaj z vodo pa je po prostoru plavala vse imetje. Dokler voda ni upadla, se ni mogel vrniti. Vmes je opravil številne intervencije, kljub temu da je ves čas vedel, da ga doma čaka katastrofa. Vse, kar so si ustvarili, vse je uničeno. Vsi dokumenti, vse fotografije, spomini, elektronika, oblačila, oprema, vse je prepojeno s kurilnim oljem. »A pomembno je, da smo živi in zdravi.«

V PGD Mengeš je predsednik odbora za mladino. Tudi njegova sinova sta gasilca. FOTO: PGD Mengeš

Dan solidarnosti

V soboto je sledilo čiščenje, »grozno je, ko z lopato skozi okno mečeš svoje življenje, potopljeno v blato in prepojeno z nafto. Toda časa za objokovanje ni, treba je delati«, pravi Zajc. Sobotni dan je bil v Mengšu dan solidarnosti, vsi so bili na cestah, vsi so pomagali, ponujali pomoč, tudi jedli so skupaj, saj nihče ni imel časa za kuhanje. »Dela bo še ogromno, treba bo začeti z nule, pa še kreditov nisem odplačal.«

Ko ga je poklical prijatelj, da bi mu pomagal z akcijo zbiranja sredstev, ni imel nič proti. PGD Mengeš je nato zbiralno akcijo prevzel pod svoje okrilje. »Vsak evro bo dobrodošel.« pravi Zajc, ki je gasilec postal pred petnajstimi let. Odraščal je v Ljubljani, za Bežigradom, in občudoval tamkajšnjo gasilsko brigado. A ker so to poklicni gasilci, on pa bi imel do prvega prostovoljnega društva daleč, ga je gasilstvo pričakalo šele v Mengšu, kamor se je preselil in zaživel po poroki. Je tudi v upravnem odboru društva, predsednik odbora za mladino, bolničar, ves čas se izobražuje in svoje znanje izpopolnjuje, marsikateri dopust nameni gasilstvu. A kljub bogatim izkušnjam, ki jih ima, so ga tokratne razmere šokirale. »Nisem si predstavljal, da lahko v tako kratkem času pride tako veliko vode.«