Franci Zavrl: »Beatli niso več štirje. Strašno sem žalosten.«

Umrl je novinar Mladine in založnik David Tasić, član četverice JBTZ, ki jo je vojaško sodišče leta 1988 obsodilo na zaporne kazni.

Na novico o njegovi smrti so se odzvali nekateri protagonisti prelomnih časov ob koncu 80. let minulega stoletja. Na twitterju se je na vest o njegovi smrti odzval Janez Janša, član četverice:







Franci Zavrl, član četverice:

»Beatli niso več štirje. Strašno sem žalosten.«

Igor Bavčar, nekdanji predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se je izoblikoval nekaj dni po aretaciji Janše in Ivana Borštnerja:

»Smrt je vzela mladega človeka, polnega načrtov in idej, ki jih je črpal tudi iz svoje izkušnje političnega zapornika, ki jo je David v tistih urah pred aretacijo treh iz afere JBTZ pričakoval, a se ji žal ni uspel izogniti. Odšel je pričevalec naših teženj po svobodi.«

Igor Omerza, član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic:

»Še prejšnji mesec sem govoril z njim v zvezi z nekim založniškem projektom in da bova v ta namen odšla v Beograd. Izgledal je tako kot vsa ta leta, kar ga poznam. On se dejansko v letih od afere JBTZ ni veliko spremenil, niti fizično niti psihično. Čeprav zadnja desetletja založnik, je še vedno ostal po duši novinar, kritičen do vsakega nespoštovanja demokratičnih norm in človekovih pravic.

Navzven je vedno deloval nekako okorno in dobrodušno, čeprav je znal globoko razmišljati in pisati ostre članke. Bil je osebnost, ki si jo moral imeti rad. Upal si je povdigniti glas tudi takrat, ko to ni bilo najbolj zaželeno ali varno. V zgodovino Slovenije se je vpisal kot veliki T v slavni skovanki JBTZ, med prijatelji in tistimi, ki so ga poznali, pa bo na Davida ostal topel, prijeten in hvaležen spomin.«

Tone Stojko, fotograf
»Z Davidom sva bila skupaj na Mladini, nekaj časa sva si delila celo sobo. Vedno se mi je zdel zelo zagonetna seba, najbolj pa se spomnim, ko sem ga peljal v zapor na Igu. Na sredi Barja sem se ustavil in rekel: David, zdaj pa moramo posneti eno fotografijo. V roki je držal potovalko, z druge strani mu je Franci Zavrl držal roko za hrbet. To ni bila žalostna slika, prej osvobajajoča. Tudi pot ni bila žalostna, bolj bi rekel, da je bil to nek »happening«. Odšel je pričevalec nekega časa in upam, da je povedal, kar je imel povedati.«