Enajst tisoč večstanovanjskih stavb v Sloveniji brez dvigala

Celje – Več kot 35.000 stopnic na leto prehodi stanovalec tretjega nadstropja v stavbi brez dvigala, če gre le enkrat na dan ven. Čeprav je rekreacija dobrodošla, pa je za invalida lahko že ena stopnica nepremagljiva ovira. Mnogi starejši se prav zato, ker ne zmorejo več po stopnicah, odločijo za bivanje v domu za starejše ali pa ostanejo zaprti v lastnem stanovanju. Sindikat upokojencev Slovenije se pri iskanju rešitev ozira tudi na Hrvaško, kjer bodo dvigala financirali z evropskimi sredstvi.

Marsikateri starejši bi lahko dlje ostal doma, če bi v bloku zgolj vgradili dvigalo, je na okrogli mizi v Celju poudarila predsednica sindikata Francka Ćetković. Predvsem za bolne življenje v stavbi brez dvigala pomeni, da jim ne preostane drugega, kot da so zaprti v stanovanju ali pa da zapustijo svoj bivalni prostor in se preselijo v dom za starejše. »Za vse opravke so odvisni od pomoči zakoncev, otrok, sosedov. Najtežje je za tiste, ki so samski, brez otrok ali otroci ne živijo v istem kraju. Z velikimi težavami se srečujejo, ko morajo obiskati zdravnika ali oditi v bolnišnico.«



V Sloveniji je po podatkih sindikata 11.000 stavb s štirimi ali več etažami, ki nimajo vgrajenega dvigala. Pot po slovenskih občinah, kjer bodo iskali rešitve, kako bi v stavbah čim prej uredili dvigala, je sindikat začel v Celju, saj so prav od tam in iz Velenja dobili pobudo starejših za vgradnjo dvigal. Odgovori celjske občine so Ćetkovićevo razočarali: »Nismo pričakovali, da jih bo občina pripravljena sofinancirati. Smo pa upali na pomoč, da bi lahko skupaj kaj premaknili na državni ravni, da bi morda prišli do evropskih sredstev. Ko odgovorijo samo, da to ni možno, da ni denarja, odkljukajo problem, rešijo ga pa ne. Velenjski župan Bojan Kontič pa se je zelo zavzel. Občina Velenje je tudi že dala pobudo na ministrstvo za okolje in prostor za spremembo stanovanjskega zakona.«

Nič več stoodstotno soglasje?

Po stanovanjskem zakonu je treba za vsak poseg v stavbi, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, pridobiti soglasje vseh etažnih lastnikov, kar je včasih povsem nemogoče. Ministrstvo načrtuje zakonske spremembe, da bi se za nekatere vrste izboljšav v stavbah znižala zahtevana stopnja soglasja. »Tudi v projektu Sobivamo, ki ga je vodilo MOP, je bila ena največjih težav, na katere opozarjajo starejši, vgradnja dvigal in pridobivanje soglasij. Predvsem je bilo to zaznati v mestih, kjer so starejše soseske, Novi Gorici, Novem mestu, Ljubljani in Velenju,« so na ministrstvu odgovorili sindikatu.

Po besedah Ćetkovićeve ni dovolj, da ministrstvo spremembe zakona predvideva: »Radi bi, da se postopek spreminjanja zakona začne takoj.«



​Velika ovira je tudi financiranje, kot je povedal dolgoletni novinar glasila Delavska enotnost Tomaž Kšela: »Stanovanjski zakon je treba spremeniti, to je dejstvo. Vendarle pa je treba vedeti, da je vgradnja dvigala draga. Stanovalci soglasja ne dajo, ne zato, ker bi nagajali, ampak ker ne zmorejo plačila. Če za dvigala ne bo evropskih sredstev, jih bo zelo težko vgraditi.«

Dober primer: Hrvaška

Vgradnjo dvigal z evropskim denarjem napovedujejo na Hrvaškem. Projekt predvideva vgradnjo 13.500 dvigal v štirih letih, za kar bi bilo potrebnih 536 milijonov evrov, 85 odstotkov naj bi bilo evropskih sredstev. Projekt je v januarski anketi podprlo 70 odstotkov stanovalcev večstanovanjskih hiš.



Na ministrstvu za okolje in prostor so sindikatu upokojencev odgovorili, da »vgradnja dvigal ni tip samostojnega projekta, ki bi ga evropska komisija izrecno podprla v zakonodajnem okviru sedanje finančne perspektive, niti v okviru predlogov za izvajanje prihodnje. Jasna podpora pa gre celovitim prenovam stavb. Podoben princip sofinanciranja vgradnje dvigal z evropskimi sredstvi je, kakor smo seznanjeni, predviden tudi v manjšem delu Hrvaške.« Hrvaški mediji sicer pišejo, da bo vgradnja dvigal financirana neodvisno od energetske obnove. Načrtujejo, da bi projekt začeli izvajati v drugi polovici leta.

Težavne spremembe

Vendar dvigala niso edina težava. Stanovanja so na splošno starejšim neprilagojena, predvsem kopalnice, kjer je včasih težko stopiti v kopalno kad. Velike težave so tudi zaradi prevelikih stanovanj in hiš. V celjskem medgeneracijskem centru tako opažajo, da starejši pozimi pridejo že zjutraj v center in so tam ves dan, ker je toplo. Nekateri si namreč doma ogrevajo samo eno sobo, ker za več nimajo denarja. »V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo zgrajenih 168.000 ogromnih enostanovanjskih hiš. Danes v 50.000 hišah živita po dva človeka, v 15.000 hišah pa zgolj po eden,« je poudaril Kšela.



V družbi Nepremičnine Celje, ki je v lasti celjske občine, so pred časom pripravili razpis posebej za starejše občane, je povedal direktor Primož Brvar: »Ponudili smo jim pet stanovanj, v celoti prilagojenih za starejše. To pomeni, da imajo dvigalo, v kopalnici je vse v enem nivoju. Prijavilo se je samo enajst prosilcev, na koncu smo lahko oddali le tri stanovanja. Na listi za oskrbovana stanovanja imamo sto čakajočih, ko pa se mesto sprosti, se šele sedemnajsti na listi odloči, da se bo tja preselil. Problem so tudi dolgoletni najemniki. Starejši par je recimo v 80 kvadratnih metrov velikem stanovanju, do katerega ni dvigala, pa se nočeta preseliti v manjše z dvigalom, kjer se na 40 kvadratnih metrih stiska štiričlanska družina. Spremembe so pri starejših velik problem.«