Duševne težave mladih so globlje od epidemije

Vse več mladih v Sloveniji, ki jih je za desetino manj kot pred tremi desetletji, se želi osamosvojiti, a je tudi ovir do tega cilja in do varne prihodnosti vse več; posledično je več tudi duševnih stisk. Stanovanjski trg je za mlade težko dostopna dobrina, ujeti so v prekarnost in v delo v netipičnem času, negotovost je njihova stalnica. Čeprav so naša najbolj izobražena generacija, so še vedno pogosteje deležni izkoriščanja in podcenjevanja kot pa novih priložnosti.

Vrste mladih med 15. in 29. letom se redčijo. Leta 1991 jih je bilo za dobrih sto tisoč več, kot jih je danes. So pa zato bolj glasni, bolj se želijo vključevati v družbo in sodelovati pri odločanju. Žal največkrat ostane le pri željah. »Samo jasni signali odločevalcev, politik in pristojnih inštitucij, ki morajo biti podkrepljeni s konkretnimi dejanji, bodo mladim morda vrnili upanje v to, da so v tej družbi vredni več, kot pa jim trenutni trg dela in trenutna politika priznavata,« je kritična Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi plus.



Mladi so običajno največje žrtve kriz. Tudi čas covida-19 jih je prizadel veliko bolj zahrbtno kot drugo populacijo, ob današnjem svetovnem dnevu mladih ugotavlja Miha Zupančič, predsednik Mladinskega sveta Slovenije (MSS): »Okrnjeni so bili izobraževanje, osamosvajanje, prve zaposlitve, zaradi razmer so mladi odlašali z ustvarjanjem družine, zaradi visoke stopnje prekarnosti so med prvimi izgubljali dohodke, predvsem pa so bili in so še okrnjeni socialni stiki, ki so nujni za razvoj zdravih in trdnih osebnosti. Posledice pandemije bodo ob neukrepanju dolgotrajne in katastrofalne. Mladim je treba posvetiti dodatno pozornost in slišati njihove težave.«


 

Osamljenosti mladih ne jemljejo resno

A zdi se, dodaja, da odločevalci podatkov o naraščajočih duševnih stiskah mladih ne jemljejo povsem resno. Če je v letih 2000 in 2010 okrog desetina mladih priznavala osamljenost, je takih zdaj trikrat toliko. »Duševne težave mladih so veliko globlja težava, da bi jo omejili zgolj na posledice pandemije. Težave so se kopičile v preteklosti in bodo ostale tudi po pandemiji. Kljub tako velikim duševnim stiskam pa še vedno nimamo urejenega zakona, ki bi urejal psihološko in psihoterapevtsko pomoč; pomoči je na splošno premalo, nanjo pa se čaka neprimerno dolgo,« pravi Zupančič. Odsotnost zakona po njegovem pomeni dvoje: da to področje nima možnosti za korenito reformiranje in rast in da se mladi večkrat zatečejo k zasebnikom, katerih dejavnost zaradi pomanjkanja zakona ni urejena. »To pomeni, da strateškega blaženja posledic duševnih stisk ni in ga ne bo. A tega si ob porastu duševnih stisk ne moremo več privoščiti,« je prepričan Zupančič.
 

Od kod stiske mladih?

Mladi si po raziskavi Mladina 2020 želijo biti bolj avtonomni, manj pričakujejo pomoč družine ob reševanju prvega stanovanjskega problema, več se neformalno izobražujejo, da bodo čim lažje zaposljivi ... Na tej poti jih čaka kopica ovir - prva je prekarni trg dela, druga je stanovanjski problem. Zupančič pojasnjuje: »Stanovanjski trg je zaradi let odsotnosti stanovanjske politike prerasel vse meje razumnega. Stanovanja so v Ljubljani v petih letih pridobila 48 odstotkov cene, stanovanjski problem pa se je iz centrov razširil tudi izven urbanih središč, kjer ga pred tem ni bilo.«
 

Izobraženi, a nepoučeni o pravicah

Mladi pa niso samo manj plačani ter zaposleni po večini za določen čas, ampak se dnevno soočajo tudi z delovnopravnimi kršitvami: Povsem samoumevno je postalo, da študent dela po več ur ali celo dni - brez plačila. Mladi v formalnem izobraževanju dobijo le malo ali nič znanj o pravicah iz dela. »Na trg dela vstopajo slabo ozaveščeni o lastnih pravicah, zaradi česar hitreje postanejo žrtve, če pa pravice že poznajo, pa so velikokrat zaradi slabega ekonomskega položaja pripravljeni sprejeti vse, tudi kršitve,« pravi Jarčeva, ki odločevalce opozarja na pomanjkljiv nadzor delodajalcev.

Samo letos se je na Sindikat po pomoč obrnilo že več kot 60 mladih – največ zaradi (ne)izplačil honorarjev, plač ali nadur.