Državnik med osamosvojitvenimi politiki

Leta 1923 rojeni pravnik je bil najbolj unikaten lik slovenske osamosvojitve. Osamosvojitev je uspela, ker so bile v pravem zgodovinskem trenutku silnice drznosti in preudarnosti, poguma in zavezanosti vladavini prava uravnotežene. France Bučar je to uravnoteženost poosebljal.

Bil je pogumen. Da je drzen, je pokazal v rosni mladosti. Ker ga je prefekt v gimnaziji žalil, je vanj vrgel jabolko. Ker je prefekt sam ocenil, da je z žalitvijo mladega dijaka presegel vse meje, ga niso vrgli iz šole. Potreben je bil pogum, da je šel v partizane. S svojo enoto je šel do Celovca. Pogum je bil potreben, da je lahko izstopil iz služba na notranjem ministrstvu. In da je kot profesor začel secirati protislovja socializma. Za osamosvojitev je bil potreben pogum.



A tudi zrelost. Pred letom 1990 je France Bučar sicer krajši čas delal v političnem aparatu, vendar posebnih političnih izkušenj ni imel. Zelo dobro pa je razumel, da je pri nacionalnem projektu pomembno, kakšne zaveznike imaš. In kdo bo na strani nasprotnikov. V tem času, oktobra 1990, je z ekipo Demosovih predstavnikov odpotoval na diskreten obisk v Beograd, ki se je sestala z Dobrico Ćošićem, voditeljem srbskih opozicijskih nacionalistov.

Obisk je imel pomembne posledice: srbski nacionalisti slovenske osamosvojitve sicer niso podpirali. Hkrati pa se niso postavili na stran odločnih nasprotnikov slovenskega nacionalnega projekta. Bučar je ustavljal vse ideje o morebitnem aktiviranju »razrednega boja« Demosa proti »rdečim« direktorjem. To je razlog, da je narod, ki je želel postati nacija, decembra 1990 na plebiscitu dosegel fantastično visoko soglasje.

Brez revolucije

Tretji dejavnik, ki ga profesor zelo dobro razume, je doslednost pri spoštovanju vladavine prava. Skupnost lahko politične spremembe doseže bodisi z revolucijo bodisi s spoštovanjem vladavine prava. Projekt, ki se je odvijal med letoma 1990 in 1992, je bil izjemno kompleksen. Ni šlo le za spremembo družbenega in političnega reda, pač pa tudi za nacionalno emancipacijo. Kljub kompleksnosti projekta je bil vsak korak utemeljen s pravnim dokumentom, objavljenim v uradnem listu. V obdobju 1990–1992 ni bilo nobene brezpravne revolucije. Bili so sicer pravni zdrsi, a je kljub temu prehod potekal brez samovolje. Imel je dovolj avtoritete – osebnostne, psihološke, strokovne, intelektualne, politične –, da je revolucionarne ambicije ustavljal. In hkrati dovolj karizme, izhajajoče iz osebnih izkušenj, da je prepričal omahljive.

Bučar je elemente projekta konsenzualne osamosvojitve in prehoda v nov družbeni red sestavljal postopno, že leta 1987. Ustavni projekt je začel graditi z nikalnico: definiral je, česa nočemo. Med predavanjem v Društvu slovenskih pisateljev je leta 1987 utemeljil, zakaj mora Slovenija zavrniti zvezna ustavna dopolnila. Poziv k zavrnitvi je sledil projekt pisanja slovenske ustave. Ustavni projekt pa je moral dobiti svoj odmev v najširšem družbenem tkivu. Na začetku leta 1988 je France Bučar sodeloval s skupino, ki si je nadela ime Koordinacija novih družbenih gibanj.



Ta skupina – številne tedanje člane koordinacije bi danes srečali med sprehodom po prostorih Metelkove 6 – je slovensko politično oblast pozvala, naj razpiše referendum o vsiljenih centralističnih ustavnih dopolnilih. Bučar je napisal eno od verzij peticije. Po objavi v Mladini je peticijo s pozivom, naj Slovenija izvede referendum o ustavnih dopolnilih, podpisalo več deset tisoč ljudi. Iz dvoranice Društva slovenskih pisateljev je ustavni projekt spomladi 1988 prešel v družbeno tkivo. Peticija Koordinacije novih družbenih gibanj – od mirovnikov in homoseksualcev do Škuca in Nove revije – je prvi projekt, ki je vodil v konsenzualni prehod.
 

Letos bo minilo 30 let od plebiscita za samostojno Slovenijo in Delo tej temi posveča posebno pozornost. Serijo člankov o tem lahko najdete v rubriki Slovenija 30 let. 

Skromnost

France Bučar je bil osrednja osebnost prehoda. Združeval je drznost, ki jo je v osamosvojitveni projekt prinašal Jože Pučnik, in spoštovanje vladavine prava, na katero je stavil Milan Kučan. Koval je taktična zavezništva in hkrati razumel strateško rdečo nit ustavnega projekta. Ustavni pravnik in politični filozof je bil hkrati tudi politični operativec, praktik.
Od časa do časa je z mize predsednika slovenske skupščine vse nakopičene dokumente, papirnato solato, vrgel na tla kabineta.

Po letu 1992, ko je bila ustava sprejeta, država pa mednarodno priznana, bi lahko svojo vlogo poveličeval. A je ostal stanovalec običajnega blokovskega stanovanja v centru Ljubljane, vsak dan je prehodil mesto, da bi ostal vitalen, ko je napisal knjigo, je šel med ljudi, da bi jo predstavil. Nobenega talenta za vzvišenost ni imel.
France Bučar je umrl pred petimi leti, oktobra 2015.