Pridejo trenutki, ko se je treba odločiti

Na začetku oktobra pred tridesetimi leti je Socialistična stranka Slovenije, ki jo je takrat vodil Viktor Žakelj, v slovenski skupščini predlagala razpis referenduma oziroma, kot smo zapisali v Delu 12. oktobra 1990, »ponudila v razmislek predlog, da bi republiška skupščina še pred sprejetjem nove slovenske ustave razpisala plebiscit ljudstva Republike Slovenije za življenje v lastni, samostojni in suvereni državi«.

Predlog najprej, piše v Delu, ni doživel hujših nasprotovanj, poslanci družbenopolitičnega zbora so ga celo uvrstili med teme, s katerimi se bodo ukvarjali na eni od prvih sej. A je tema plebiscita dober teden dni po predlogu socialistov, kot je to zdaj že v navadi, razdvojila slovensko politiko in njene politične prvake, zato so z nekaterimi med njimi naredili krajšo anketo.

Brez vprašanja posesti

Takratni predsednik predlagateljev Viktor Žakelj je ošvrknil Demos, ker njihove pobude niso takoj pograbili: »V naši stranki dveh stvari nikoli nismo spolitizirali. Prva je odnos do Jugoslavije, saj smo se zavedali resnosti te problematike, ki ima veliko realnih dimenzij – političnih, ekonomskih, obrambnih … Nekateri so to veselo počeli. V Demosu so svoje odcepitvene apetite želeli uresničiti nekako takole: zjutraj bomo sprejeli zakon, popoldne se bomo odcepili in zvečer bomo večerjali v Strasbourgu. Druga je reinterpretacija zgodovine. Vzpostaviti nove odnose tako, da pri tem ne povzročiš novih krivic, je zelo težko. Pobude o razpisu plebiscita za samostojno državo Slovenijo zato nismo predstavili z namenom nekega trženja, ki gre v prid novemu volilnemu ciklusu. To smo storili zelo odgovorno in pri tem poslušali, da ta ideja ne bi bila le naša posest, ampak skupni dogovor vseh strank.«


 

Kaj dobimo s plebiscitom?

V tistem času sekretar za mednarodne odnose oziroma zunanji minister in predsednik Slovenske demokratične zveze Dimitrij Rupel ni imel enakih idej kot Žakelj. »Plebiscit o samostojni Sloveniji ni nemogoč in nič nimam proti njemu. Vendar se mi zdi, da to trenutno ni najbolj racionalna opcija. Vprašanje se namreč postavlja, kaj dobimo s plebiscitom, česar še nimamo. In drugo vprašanje: ali je mogoče izvesti plebiscit, če nastopi prava krizna situacija? Predvsem imamo podlago za samostojno ravnanje že v deklaraciji o suverenosti, sicer pa smo največ dosegli z amandmaji k slovenski ustavi. Tu imamo popolnoma proste roke, da sprejmemo takšno zakonodajo, in ravnamo tako, kot je v interesu Slovenije.«

Možnost manipulacije

Vika Potočnik iz ZSMS-Liberalne stranke pa je v tej anketi Dela povedala, da nimajo nič proti takšni vrsti izjavljanja, vendar jih moti, ker ni izpeljanih in predstavljenih družbenih ter ekonomskih posledic. »Dokler javnosti oziroma vsakemu posamezniku, ki bi se moral odločiti, niso povsem jasne te posledice, bi lahko bil plebiscit tudi manipulacija ljudi,« je še izjavila.



Proti plebiscitu pa se je izrekel Vitomir Gros iz Liberalne stranke. Dejal je, da ne podpirajo plebiscita, ampak se zavzemajo za samoodločbo slovenskega naroda. Osamosvajanje naj bi potekalo »po tem vrstnem redu: najprej bi sprejeli deklaracijo o samostojnosti slovenske države skupaj z ustavnim zakonom, ki bi uvedel določen ustavni red; nato bi sprejeli novo slovensko ustavo in na podlagi te državljanski zakon; šele nato je mogoče izvesti samoodločbo naroda, ki jo zaradi mene lahko imenujemo tudi plebiscit,« je še dejal Vitomir Gros.