Vas, ki je začela spreminjati Jugoslavijo

»P.... m.....! Vika, poslušaj: 'Tukaj je bila prelita kri nedolžnih žena, starejših žena, otrok. Policisti, tudi specialci so z navadnimi in električnimi gumijevkami v nerazumnem napadu na vaščane za seboj pustili razdejanje. Eno od žena sta dva policista držala za roke, tretji je udrihal po ledvicah. Nastradal je tudi trimesečni dojenček. Prvi udarec je bil namenjen materi, drugi je zadel še otroka …' Vika, slišiš, kaj berem?«

Kolega iz pisarne v jugoslovanski skupščini je vse to bral Viki Potočnik, takrat mladi delegatki v zvezni skupščini, ki je najprej mislila, da se to dogaja v Afriki, Latinski Ameriki …

A se je to zgodilo v makedonskih Vevčanih. O tem je takrat prvo v Jugoslaviji pisalo Delo in poročilo Viki Potočnik bral njen pisarniški kolega. Poročilo, ki ga je napisal žal pokojni Delov dopisnik iz Beograda Žarko Rajković, so povzeli vsi takratni jugoslovanski mediji, zanimanje za makedonske Vevčane pa je seglo zunaj jugoslovanskih meja.

Spor zaradi vode je prerasel v politični problem. Po sedmih poznejših sejah odbora za notranjo politiko zvezne skupščine so delegati sklenili, da je »primer končan«, saj niso dobili vseh informacij, ni bil pa »rešen«.




»Za Makedonijo je primer končan,« je za zapik dejala zvezna delegatka iz Makedonije Milka Takeva Gligorijević.
Tradicija konfliktov v nekdanji najjužnejši jugoslovanski republiki je dolga. Eden med njimi je gotovo omenjeni iz sredine osemdesetih let, ko so se zgodili Vevčani – makedonska vas se je uprla oblasti, ta pa je nato fizično obračunavala z ljudmi.

Črni petek

Bil je petek, 7. avgusta 1987, ki mu še zdaj pravijo črni petek. Povod je bila voda oziroma vodovod. To je bil čas, ko sta se Franjo Tuđman in Slobodan Milošević lotila zemljepisne križanke, ki se je končala s krvavo balkansko vojno. V hrvaškem Labinu so se uprli rudarji, v Bosni in Hercegovini pa je Dževat Galijašević po sporu z vodstvom BiH začel izdajati časopis z liberalno vsebino. Makedonska lokalna birokracija se je odločila, da Vevčancem vzame vodo oziroma jo preusmeri v Strugo. Pravzaprav, da Vevčance razlastijo njihove vode, vode iz njihovega izvira. Birokrati pa se niso zavedeli, da prebivalcem voda pomeni vse in da so od nje odvisni.

Demokracija, v kateri oblast ne posluša

Ko sem kak mesec pozneje kot dopisnik Dela iz Makedonije in Kosova obiskal Vevčane, so si vprašanja in misli sledile kot po tekočem traku. »Kje je Vika Potočnik, ki je v zvezni skupščini glasno in odločno podpirala Vevčance ter skupaj s slovenskim političnim predstavništvom v Beogradu grajala makedonsko oblast in se zavzemala za nas? Hvala, hvala Sloveniji za vso podporo! Koliko ljudi se sploh zaveda, da primer še ni končan in najbrž tudi ne bo …«



Danes, 33 let pozneje, ostaja v anale spominov na dogajanje v tistem naselju na vzhodu Makedonije, le 14 kilometrov oddaljenem od veliko večje Struge in streljaj od meje z Albanijo, zapisana izjava lokalne funkcionarke Nine Uranija Popovske, ki je takrat dejala: »Seveda sem za demokracijo. Vendar – kakšna je to demokracija, če te ne želijo poslušati?« Svoje izjave ni nikoli zanikala!



Številni si, se zdi, razlagajo demokracijo tako še zdaj. Ne le v Vevčanih, ki je tistega avgustovskega petka postala vas, ki je z uporom proti birokratski samovolji začela spreminjati zgodovino Jugoslavije. Črni madež z obraza jugoslovanske družbe glede Vevčanov ni bil nikoli spran, birokracija, takratna in poznejša, pa ni imela niti moči niti iskrenosti, da bi priznala zločin in nasilje nad prebivalci, ki so se zavzeli za svojo vodo in demokracijo.