Drugi val pride kot posttravmatski stres

Ljubljana – Za humanitarne organizacije drugi val šele prihaja, je prepričana Nataša Sorko, družinska psihoterapevtka, predsednica društva Žarek upanja. Pojavil se bo, napoveduje, ko bo vlada sprostila ukrepe, kot »nekakšen posttravmatski stresni sindrom« skupaj z naraščajočo brezposelnostjo in socialnimi stiskami …

Kot pravi Sorkova, se je glavnina dela človekoljubnih organizacij – prek 270 jih je vpisanih v razvid - prenesla na spletne aplikacije in telefone, kar za zaposlene v teh organizacijah pomeni tudi večjo obremenitev: »Če smo prej skupinsko delali z ljudmi, denimo s petnajstimi naenkrat, je treba zdaj te ljudi poklicati, z njimi vzdrževati stike in jim hkrati predati sporočilo: nismo pozabili na vas, za nas ste pomembni.« To pomeni intenzivno delo: tri delavke v društvu, ki prinaša upanje nekdaj odvisnim od alkohola, v karanteni vsak teden pokličejo vseh svojih dvesto uporabnikov ...



»Ljudje so v precejšnji stiski. Tudi tisti, ki ne govorijo dosti, čutijo potrebo, da se z nekom pogovorijo. To niso globoko psihoterapevtski pogovori, ampak gre za človeški občutek, da so nekje ljudje, ki niso pozabili nanje. Ljudje se pogovarjajo tudi po pol ure. To dokazuje njihovo prikrito stisko in da nimajo nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali,« opisuje Sorkova. Glede na izkušnje prvega vala napoveduje, da se bo s sproščanjem ukrepov sprostil tudi val ljudi v akutni stiski: »Občutek, da se lahko obrnejo na koga, običajno nastopi šele, ko se ukrepi nekoliko sprostijo.«

Sredi zdravljenja domov

Kot posebej problematično skupino izpostavlja tiste, ki so jih iz bolnišnic odpustili, čeprav niso zaključili z zdravljenjem. »Ko se je stanje zaradi koronavirusa spomladi slabšalo, so bolnišnice začele zapirati oddelke in odpuščati bolnike. In ljudje z nerazrešenimi težavami naenkrat niso vedeli, kaj bi. To je težava tudi zdaj. Zato pričakujem, da se bo zadeva ponovila. Sčasoma, mislim, se bo to pokazalo kot velik problem.«

Srčni samarijanci

V času izrednih razmer poteka delo v društvu Samarijan, zaupni telefon za ljudi v stiski, tako kot vse leto, to je 24 ur na dan 365 dni v letu. Vsako leto okrog dvesto prostovoljcev društva opravi prek 8000 ur ali več kot 20.000 pogovorov. Po njih, pravijo, so stiske, tesnobe in negotovosti tistih, ki kličejo, nekoliko lažje. »Ali pa jim pomaga že, ker vedo, da imajo možnost poklicati koga. Mi smo vedno tu, na voljo posamezniku v stiski. Seveda so izredne razmere, omejitveni ukrepi, virus pogosta tema pogovorov in poglabljajo težave ljudi,« pravi strokovni vodja pri Samarijanu Tatjana Vertačnik. O »svojih« prostovoljcih pa: »Bili smo priča izjemni solidarnosti med njimi, posebej ob prvem valu. Takrat so morali nekateri prostovoljci iz različnih razlogov začasno prekiniti z delom, vendar so delo prevzeli tisti, ki so ga lahko. Bilo je veliko ovir, saj so zaradi ustavitve javnega prometa in drugih omejitev težje prihajali do dežurnih mest. Za nas je to velik organizacijski zalogaj, a zaradi pripravljenosti in srčnosti naših ljudi, program teče nemoteno.«

Moč jim jemlje neodzivnost vlade

Tudi v Slovenski filantropiji so se v času epidemije reorganizirali, tako da so v vseh enotah še vedno dosegljivi vse delovne dni. Kadar je nujno, ob vseh zaščitnih ukrepih, nudijo tudi individualno pomoč. Tedensko, glede na situacijo, po besedah izvršne direktorice Tereze Novak prilagajajo urnike zaposlenih in prostovoljcev.



Novakova v vrste Filantropije vabi nove moči. O sedanjih pravi, da so visoko motivirani in iznajdljivi in vnašajo »nekaj normalnosti v celotno situacijo«. Moči, zagotavlja, jim kljub vsemu ne zmanjkuje, jim je pa največ jemlje negotova finančna situacija. »Ta je stalnica našega dela. Seveda je zdaj še večja, a naša prioriteta je pomoč ljudem. Še vedno namreč čakamo na odziv urada vlade za komuniciranje na oddano poročilo in prejem sredstev. Projekt smo kljub izredni situaciji in potrebnim prilagoditvam glede na odzive udeležencev končali uspešno. Toda ne samo, da nismo dobili dogovorjenega avansa za delo, tudi na oddano poročilo nismo dobili drugega kot medel izraz začudenja, da smo projekt izvedli.«