Do uveljavitve nove metodologije še dvesto smrti več

Ljubljana – Na novo metodologijo za izračun doz radona, ki naj bi jo vlada po uredbi o nacionalnem radonskem programu uvedla letos, bomo čakali vsaj še do leta 2021. Če velja ocena, da je za vsak deseti rak na pljučih vzrok radon, bo ta do takrat samo v Sloveniji zahteval novih dvesto smrti. Ustreznost nove metodologije še vedno tehta tudi evropska komisija.

Evropska komisija bi se morala opredeliti do metodologije, ki jo je predlagala Mednarodna agencija za varstvo pred sevanji (ICRP), a se je v nasprotju s pričakovanji odločila počakati še na študije Znanstvenega komiteja Združenih narodov za posledice jedrskega sevanja, ki po podatkih vlade napoveduje drugačne rezultate kot študija ICRP.

Damjan Škrk, direktor republiške uprave za varstvo pred sevanji (UVPS), je za Delo pojasnil, da študija ICRP v resnici »nekoliko prepotencira tveganje« za sevanje in tudi dogovor med državami je, da z novo metodologijo startajo hkrati – četudi nekoliko pozneje: »Pri čemer je pomembno, da ključno spremembo, to je znižanje referenčne vrednosti za radon s 400 na 300 bequerelov na kubični meter v zaprtih prostorih pri meritvah, vsi upoštevamo že eno leto.«


 

Povsod okoli nas

Čeprav je radon največji vir ionizirajočih sevanj, ki ga ni mogoče preprečiti, saj je tako rekoč v vsakih tleh, je na seznamu rakotvornih snovi šele trideset let.

Medtem ko je Svetovna zdravstvena organizacija ugotovila, da se ob povišani koncentraciji radona za sto bequerelov na kubični meter tveganje za pljučnega raka poveča za osem odstotkov, Damijan Škrk navaja evropske študije, ki so pokazale na povečano smrtnost tudi v kombinaciji izpostavljenosti radonu s kajenjem: tveganje smrti za pljučnim rakom pri kadilcih do 75. leta je 25-krat večje kot pri nekadilcih.


 

V Spodnji Idriji izmerili »smrtno« dozo radona

Sistematično izvajanje meritev radona v Sloveniji poteka od leta 2006. Po podatkih Zavoda za varstvo pri delu (ZVD) imamo kar 24 občin oziroma območij z več radona. Po meritvah, ki jih je UVPS opravila leta 2015, je povprečna vsebnost radona presegla takrat veljavno mejno vrednost za bivalno okolje 400 bequerelov na kubični meter v 40 vrtcih in šolah od 126 ter v treh stanovanjih od šestih.

Mejna vrednost za delovno okolje, tisoč bequerelov na kubični meter, je bila presežena v enem od šestih prostorov. Mejne vrednosti letnih doz, ki za prebivalstvo veljajo pri šestih milisievertih, so bile presežene v vsakem šestem prostoru. Najvišja ocenjena doza je znašala okoli 53 milisievertov; izmerili so jo v kletnem stanovanju stanovanjskega bloka v Spodnji Idriji; povprečna vsebnost radona na kubični meter je bila »smrtnih« 2850 bequerelov.


 

Slovenci manj izpostavljeni radonu kot Evropejci

Medtem ko povprečni Evropejec prejme štiri milisieverte sevanja na leto, je povprečna letna doza zaradi naravnih virov sevanja na prebivalca Slovenije nekoliko nižja: okoli 2,5 do 2,8 milisieverta. Stroka ocenjuje, da približno polovico sevanja dobimo z vdihavanjem radona v stanovanjskih zgradbah. S hrano in vodo v telo vnesemo okoli 0,4 milisieverta letne doze radioaktivnosti, iz tal, gradbenega materiala v zgradbah in kozmičnega sevanja pa ga prejmemo še od 0,8 do 1,1 milisieverta.

Po podatkih mednarodne agencije za raziskave raka v Evropi so največji vir umetnega sevanja obsevanja zaradi zdravljenja rakavih obolenj. Za primerjavo: svetovno prebivalstvo razen državljanov nekdanje Sovjetske zveze je v času černobilske nesreče leta 1986 prejelo le nekoliko večjo dozo sevanja, kot bi jo sicer prejeli za časa življenja.


 

Za »zaščitni« zakon vsaj pol milijona na leto

Lani sprejeti prenovljeni zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti delodajalcem na območjih z več radona nalaga meritve na delovnih mestih v pritličjih ter kleteh, na območju vse države pa povsod tam, kjer je pričakovati povišane koncentracije – od toplic, kopališč, jam, rudnikov oziroma delovišč pod površjem sploh.

Če otroci, mladostniki, bolniki ali druge občutljivejše skupine prebivalcev zaradi izpostavljenosti radonu prejmejo letne efektivne doze večje od šestih milisievertov, mora sredstva za izboljšanje stanja v »onesnaženih« objektih zagotoviti država. Ob sprejetju zakona so posledice njegovega izvajanja za državni proračun ocenjevali na več kot pol milijona evrov na leto.