Dežela zdravih in zdravilnih voda

Rad bi videl, kako kislo bi se držali Rimljani, če bi jih danes povabil tja, kjer je pred rimskim in tudi današnjim Ptujem taborila 13. legija Gemina. V neposredni bližini bi jim pokazal v Skorbi studence pitne vode, do katere bi bili morali le izkopati deset ali dobrih dvajset metrov globok studenec, ne pa da so gradili dva dolga kamnita in opečna vodovoda s Pohorja na Ptuj. Pokazal bi jim vrtino ptujskih toplic, iz katere priteka blagodejna topla voda. Težko je verjeti, da vsemogočni Rimljani vsega tega v svojem času niso odkrili. Je pa znano, da so se prav uživaško namakali v toplih izvirih tam, kjer so sami privreli na dan.

Sodobnikii na slovenskem koščku zemlje pa imamo neverjetno srečo, da poznamo in imamo številne tople vrelce in vrtine praktično po celotnem ozemlju. Tektonske prelomnice v tleh so napolnjene z različnimi vodami različnih temperatur in vsaka s svojimi specifičnimi mineralnimi strukturami se nam ponujajo kot ena največjih blagodati. Različni strokovnjaki so že dodobra proučili njihove učinke in pri mnogih nesporno ugotovili zdravilno moč za določene človekove tegobe. Ker se teh največ prikrade v življenje v njegovi zadnji tretjini ali četrtini, so slovenske toplice vrhunska alternativa mladostnemu vsesplošnemu navdušenju nad morjem. Tam je mogoče izbirati le bližnje ali daljnje morje, bolj ali manj slano vodo - toplice pa ponujajo zelo široko paleto čistih izvirov, za katere bi lahko parafrazirali teto Pehto, da "za vsako tegobo voda izvira". 

Naravni centri terapij in okrevanja

To vsako leto potrjuje že skoraj tričetrt milijona obiskovalcev naših naravnih zdravilišč, med njimi dobra polovica tujcev. To potrjuje tudi naša zdravstvena blagajna in cela plejada zdravnikov, ki naše ljudi napotujejo v izbrane zdraviliške centre na točno določene terapije in okrevanja. To je potrjeno tudi s premnogimi analizami termalnih voda in mnogimi konkretnimi zgodbami posameznikov, ki so v njih našli če že ne neskaljeno zdravje pa vsaj izboljšanje svoje tegobe. In to potrjuje tudi zgodovina, saj drugače ne bi že več kot šest stoletij zahajali v toplice - najprej najbolj premožni, do danes pa se je ta krog razširil na večino tistih, ki blagodejni učinek topliške vode potrebujejo. 

Uradno imamo v Sloveniji 87 naravnih termalnih izvirov. Mednje štejemo tiste, ki privrejo na dan vsaj s 24 stopinjami Celzija (po nekaterih klasifikacijah pa je dovolj že 20 stopinj), najtoplješi pa dosegajo kar 73 stopinj. Ob teh izvirih se je razvilo štirinajst naravnih zdraviliških centrov, ki  so povezani v Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč. Urejenih imajo preko 47 tisoč kvadratnih metrov zunanjih in notranjih bazenov, za goste pa okoli 15 tisoč postelj. Dve njihovi zdravilni vodi za pitje pa sta tako ali tako že prej presegli slovenske meje, pa Donat in Radensko pozna široka evropska okolica. Sicer pa imamo toplic še več, kakšna desetina jih ni združena v omenjeni skupnosti. 

Od Napoleonovega brata do Karla Maya

Za zagodovino zdravilne vode je poskrbela Dobrna: leta 1403 so tam prvič zapisali, da so vodo uporabili v zdravstvene namene. Seveda so domačini in ljudje okoli takih izvirov svoje tegobe blažili v njih že veliko prej in ščasoma tudi ugotovili, pri čem jim najbolj prijajo in pomagajo in ta ljudska spoznanja so bila najboljši smerokazi za kasnejše strokovne in organizirane terapije. Niso se kar tako na pamet v nekaterih toplih vrelcih zdravili vladarji in pomembneži, niso v njih ob nekaterih vojnih spopadih kar na pamet organizirali vojaških bolnišnic in niso najbrž zgolj za zabavo mnogi ob teh izvirih zapravili velikanskega premoženja v želji po čimdaljšem življenju, zdravju in dobrem počutju. Če smo že omenili Dobrno, povejmo še, da je tam vse to iskal Napoleonov brat Ludvik, pa hrvaški ban Josip jelačič, celo Anton Martin Slomšek, pred dobrim stoletjem pa je tam skoraj vse svoje bogastvo zapravil pisatelj Karl May. 

Najprej smrtno nevarno, zdaj balzam

Krivično omenjati katerokoli od slovenskih zdravilišč, ne da bi hkrati omenili še vsa druga. In prav bi bilo, da bi opisali količine kalcija, magnezija, hidrogenkarbonatov in drugih vsebnost v posamezni vodi, a bi spet bilo treba spisati dolg seznam vseh. In ob vsakem zdravilišču povedati še zgodbo njegovega nastanka in pestro zgodovino. Tako bi na primer izvedeli, kako dolgih nosov so leta 1960 odšli iskalci nafte s travnika pri Moravcih v Prekmurju, ko so našli le po nafti rahlo zaudarjajočo vodo, pa so vrtino zapečatili kot smrtno nevarno. Neki mladenič pa se tega ni ustrašil in si je odprl ventil, natočil vode za toplo kopel, okoličani pa so ga sprva plaho, potem pa vse bolj veselo in zadovoljno posnemali. Danes je ta voda balzam za gibalni sistem, sklepe, regenracijo kože ... Zgodb je toliko, kolikor je vrelcev, vrtin in izvirov in na srečo je danes veliko že zapisanih in že skoraj vsakomur lahko dostopnih.
Zdravilnih izvirov pa ni konec v zdraviliščih in toplicah. Zgodba zase je vsak izvir, vsak studenec, h kateremu so hodili po vodo s škafi, brentami, ob katerem so se družili ... Na Kogu v Slovenskih goricah so takšne že pred desetletjem in pol spet oživili, ker jih je zgrajeno vodovodno omrežje pustilo v pozabi. Vse so povezali s posebno potjo Od cürka do cürka ... In v marsikateri vasi ali zaselku na novo urejajo vodnjak, ki je stoletja služil prednikom, izbrskajo pa tudi konkretne zgodbe, kako je prav tamkajšnja voda pomagala na noge že povsem onemoglemu župniku ali na novo prebudila veseljaštvo županovega hlapca. 

Že Valentin Vodnik spodbujal: Stvarnica vse ti ponudi

Radovednež in vztrajnež, kakršen je Jože Munih iz Tolmina, ki je s svojim radiestezijskim nihalom odkril in preiskal mnoge tudi najmanjše izvire na Tolminskem, Cerkljanjskem in tudi drugje, je odkril desetine in desetine novih in še v nekem najtanjšem curku iz skale odkril izjemno moč vode. Primož Hieng je pred kratkih s svojim vodnikom po zdravih in zdravilnih vodah Slovenije samo še potrdil staro spoznanje, da je Slovenija dežela zdravilnih voda. "Lej stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi," nas že zelo dolgo vspodbuja Valentin Vodnik.