Denacionalizacija, privatizacija in grožnja z vojaškim udarom

Teme, ki so jih poslanci slovenske skupščine obravnavali pred natanko tridesetimi leti, so bile »zahtevne, zapletene in bodo imele, ko jih bomo začeli izvajati, tudi zelo resne posledice«, je med drugim pisalo na naslovnici Dela, 20. marca 1991, v poročilu o privatizacijskem svežnju, s katerim so se takrat najbolj ukvarjali takratni poslanci. V tem svežnju sta bila najpomembnejša osnutka zakonov o denacionalizaciji in o privatizaciji gospodarstva.

Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je bil začetek razprav o osnutku obeh omenjenih zakonov pomemben mejnik v zgodovini slovenskega osamosvajanja. Če se je aprila 1990 v resnici spremenil politični sistem – iz enopartijskega v večstrankarskega – se je z zakonoma o denacionalizaciji in privatizaciji začel proces spreminjanja še gospodarskega sistema, ki se je končal šele jeseni 1991, ko sta bila sprejeta zakona o privatizaciji stanovanj in denacionalizaciji. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je bil sprejet šele konec leta 1992.



A gospodarski strukturni premiki so se v Sloveniji začeli dogajati še pred prvimi večstrankarskimi volitvami. Nekaj sprememb je omogočala tudi konec osemdesetih let sprejeta zakonodaja na zvezni ravni v času premiera Anteja Markovića. V Sloveniji je spremembe začel nakazovati že avgusta 1990 sprejet spremenjen zakon o podjetjih, s katerim so bili med drugim v tedaj družbenih podjetjih odpravljeni delavski sveti.

Prve privatizacije

Pristojnosti delavskih svetov so se takrat prenesle na skupščino podjetja, upravni odbor in na direktorja. Odpravljena je bila tudi ločitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Pravica do upravljanja je po novem temeljila zgolj na lastninski pravici. Liberalnejša zakonodaja je omogočila ustanavljanje zasebnih podjetij pa tudi delno privatizacijo obstoječih podjetij.

Do sprejetja zakona o lastninskem preoblikovanju podjetja konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, dokapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne jugoslovanske zakonodaje in liberalnejšega slovenskega zakona o podjetjih. Ker pa v tem času država še ni imela povsem vzpostavljenega nadzora nad statusnimi in premoženjsko-kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila velika možnost zlorab in se je lahko dogajala tako imenovana divja privatizacija.

Ki pa je bila v primerjavi s kasnejšimi privatizacijskimi procesi v slovenskem gospodarstvu pravzaprav »nedolžna«. Osnutka zakona o privatizaciji in denacionalizaciji sta poslancem skupščine predstavila podpredsednik vlade za gospodarstvo Jože Mencinger in minister oziroma takrat državni sekretar za pravosodje in upravo Rajko Pirnat.

Nerazrešljiv problem

Jože Mencinger je imel ob predstavitvi zakona v mislih zlasti nejeverneže in nezadovoljneže, ki so bili v tistih časih dokaj glasni, saj so si različne skupine različno predstavljale, kaj narediti z družbeno lastnino. Mencinger je med drugim dejal, da so »zadrege, ki nastajajo pri poskusu privatizaci­je, s katero naj bi slovensko gospodarstvo pri­dobilo učinkovitost evropskih, razumljive. Poskus spremeniti socialistično gospodarstvo tako, da bi pridobilo učinkovitost kapitalističnega in ostalo v bistvu socialistično, kjer bi bili vsi lastniki, je obsojen na neuspeh. Ali se bo takšno gospodarstvo spremenilo v kapitalistično, kjer bodo nekateri lastniki, drugi pa ne, ali pa bo ostalo neučinkovito.


Splošno nezadovoljstvo z zakonom, ki poskuša rešiti nerazrešljiv pro­blem, kako uskladiti gospodarsko učinkovitost s pravičnostjo, je torej povsem razumljivo. Ne glede na to, kdo bo pisal nov zakon, če bo ta osnutek zavrnjen, pa je očitno nekaj. Z zakonom o privatizaciji je tre­ba pohiteti, teoretičnega odgovora, kako ga prav narediti, najbrž sploh ni, če pa je, bi bil, ko bi ga našli, že odveč. Vse bolj očitno je, da bo družbeno premoženje kmalu razgrabljeno in da ga bodo razgrabili najbolj podjetni in iznajd­ljivi. Zakonodajo, ki bi družbeno premoženje učinkovito varovala pred solastniki, si je težko zamisliti. Nacionalizacije, ekspropriacije, kolek­tivizacije, agrarne reforme in drugi nasilni odv­zemi zasebnega premoženja so povsem omajali veljavo moralnih norm.«

Denacionalizacija

Drugo kislo jabolko, v katero je zagrizla takratna slovenska politika, je bila denacionalizacija, pri kateri je, kot je poslancem razložil Rajko Pirnat, vlado vodilo glavno načelo, in sicer, da se storjene krivice v času enopartijskega sistema in povojnega odvzemanja lastnine »popravijo v največji možni meri«.

»Zakon o denacionalizaciji predvideva pred­vsem vračanje podržavljenega premoženja v na­ravi, pa tudi plačilo odškodnine v obliki nado­mestnega premoženja, vrednostnih papirjev in izjemoma v denarju. Najprej je predvideno vra­čanje nepremičnin, vračanje premičnih stvari pa le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti oziroma stvari večje vred­nosti ali posebne priljubljenosti,« je temelje zakona predstavljal Pirnat, ki je v nadaljevanju omenjal tudi »različne dile­me, ki se pojavljajo ob predvideni denacionali­zaciji, npr. to, kdo so upravičenci do denaciona­lizacije, v katerem obsegu naj se premoženje vrača v naravi, kako naj se vračajo nepremični­ne, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti in družbene pravne osebe, in zlasti, kako uresničiti načelo, da se s popravljanjem krivic ne bo delalo novih.

Posebno vprašanje je tudi, kakšen naj bo obseg denacionalizacije nas­ploh, saj zakon ne predvideva nobenih omejitev pri vračanju premoženja, razen pri cerkvi, ki pa je že tako predmet posebne pogodbe. Omenjene dileme so predvsem politične nara­ve in izvirajo iz nasprotujočih si interesov in omejene materialne sposobnosti družbe, da se krivico v čim večji možni meri popravi.«

Glede na politično občutljivost obeh zakonov je bilo pravzaprav presenetljivo, da v tej prvi fazi njune obravnave ni bilo prav veliko razprav in nasprotovanja. Res je šlo šele za osnutka in politične stranke so, kot se je izkazalo kasneje, najmočnejše strelivo varovale za kasnejše faze sprejemanja. Takrat je prišla na dan tudi vsa ideološka raznolikost tedanje slovenske družbe.

Vojaške grožnje

To, za slovensko prihodnost pomembno dogajanje v slovenski skupščini je v veliki meri zasenčilo dogajanje v Beogradu. Po velikih demonstracijah in protestih opozicije in študentov, ko je v prvih dneh vojska na zahtevo Slobodana Miloševića oziroma takratnega predsednika jugoslovanskega zveznega predsedstva Borisava Jovića poslala tanke na beograjske ulice, se je vsa dramatičnost tedanjega političnega trenutka preselila v državne ustanove.



Ker se s to potezo predsedstva niso strinjale vse republike in člani predsedstva, so se 15. marca sestali na seji najvišjega kolektivnega organa v nekdanji skupni državi, da bi razpravljali o Jovićevi potezi, kakor tudi o predlogih oziroma ukrepih, ki jih je predlagala jugoslovanska vojska za umiritev politične krize v Jugoslaviji. Ti predlogi pa so vključevali povečano bojno pripravljenost enot JLA, s čimer naj bi »preprečili mednacionalne spopade in državljansko vojno ter vzpostavili mirne in demokratične pogoje za razplet jugoslovanske krize. Hkrati pa je med temi pogoji vojska zahtevala »odločne ukrepe, ki bi porušeni obrambni sistem privedli v okvire, začrtane z ustavo SFRJ«.

Odstop

Skratka, vojska je ponujala, da bi z »mehkim« vojaškim udarom poskrbela, da se kriza v Jugoslaviji reši na njen način – z vojsko in ukinitvijo TO. Seveda ta predlog v predsedstvu ni dobil podpore, zato je srbski predstavnik Borisav Jović odstopil kot član predsedstva SFRJ in njegov predsednik, češ da mu »moralni razlogi ne dopuščajo, da bi še naprej sodeloval pri razbijanju Jugoslavije. Joviću je sledil tudi črnogorski predstavnik Nenad Bućin, srbski predsednik Milošević pa je zahteval razrešitev kosovskega predstavnika v predsedstvu SFRJ Rize Sapunxhije. Poleg tega je Milošević v televizijskem nastopu po Jovićevem odstopu dejal, da Srbija ne bo več priznavala nobene odločitve zveznega predsedstva, saj naj bi bile te v takšnih okoliščinah nelegitimne.



Srbski vrh je pričakoval, da bo v takšnih razmerah vojska vseeno posredovala in izpeljala udar, ki bi jim najbolj ustrezal, a se to ni zgodilo. Tudi zaradi hitre odločitve Stipeta Mesića, da kot naslednji v vrsti za predsednika predsedstva prevzame vodenje zveznega predsedstva in zapolni pravno praznino, deloma pa tudi zaradi odločenosti Slovenije – vlada je takrat jasno in glasno izjavila, da se bo Slovenija, če bo treba, enostransko odcepila.

Zadnji poskusi

Poleg tega se je armadni vrh najbrž tudi zavedal, da vojska sama ne bi mogla nadzorovati vse države. Vseeno je 19. marca generalštab JLA objavil opozorilo, da bo armada varovala meje Jugoslavije, ne bo dovoljevala mednacionalnega nasilja in spopadov, ter zahteval vrnitev teritorialne obrambe pod okrilje JLA. A to so bili še zadnji poskusi, da bi vojska z grožnjami kaj spremenila. Zahteve vojske je med prvimi zavrnilo slovensko predsedstvo, ki je v Beograd sporočilo, da Slovenija odločno zavrača diktat JLA.

Ves zaplet z odstopom Borisava Jovića in grožnjami vojske se je končal tako, da se je Jović potem vrnil v predsedstvo SFRJ, to pa je nato v razširjeni sestavi s predsedniki republik izmenjalo precej ostrih besed o zahtevah vojske in odločilo, da se bodo o prihodnosti Jugoslavije poskušali dogovoriti na ločenih sestankih samo predsednikov republik. Prvi je bil potem v Dubrovniku.