Demografske spremembe terjajo davek tudi v zaporih

Ljubljana – Za rešetkami slovenskih zaporov je vedno več starejših obsojencev. S spremembo starostne strukture se povečuje tudi število kaznjencev z gibalnimi in drugimi telesnimi ovirami ter zdravstvenimi težavami. Vendar večina zavodov za prestajanje kazni in njihovih oddelkov demografskim izzivom po ugotovitvah varuha človekovih pravic ni povsem kos.

Medtem ko je največ obsojencev v slovenskih zaporih že več kot desetletje starih od 27 do 37 let, se je število zapornikov med 59. in 69. letom od leta 2008 podvojilo, kažejo letna poročila generalnega urada uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks) pri pravosodnem ministrstvu.

Prav tako je več zapornikov, ki potrebujejo veliko socialne oskrbe in zdravstvene nege, razlagajo na Ursiksu. »Starostno spremembo je mogoče povezati z daljšanjem življenjske dobe in daljšimi zapornimi kaznimi,« meni namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih.

Porast oskrbovancev, ki potrebujejo nego in socialno oskrbo, Šelih povezuje tudi s povečanjem demence med zaprtimi in drugimi hudimi boleznimi. Starostniki v zaporu največkrat postanejo negibljivi, pešati jim začne spomin, telesne zmožnosti se jim zmanjšajo, zaradi česar pri opravljanju vsakodnevnih opravil postanejo odvisni od drugih, opažajo na Ursiksu.
 

Prilagojeni oddelki

Medtem ko so gibalno oviranim po presoji varuha človekovih pravic trenutno delno prilagojeni zapori na Dobu, v Kopru in Celju, za nastanitev starejših in onemoglih v večini zavodov po varuhovi oceni ni ustrezno poskrbljeno. Zapori so v starejših zgradbah, ki niso prilagojene demografskim spremembam, je po lanskih nenapovedanih obiskih ugotovil varuh.

Meni, da bi morali v vseh zaporih urediti prilagojene oddelke, torej sobe brez stopnic in z ustreznimi bolniškimi posteljami. Prav tako v nobenem od zavodov ni zaposlenih negovalcev, pa bi jih morali začeti zaposlovati oziroma v vseh urediti enotne pogoje za pomoč starejšim. »Tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni mora biti človekovo dostojanstvo varovano,« spomni Šelih.


 

Novi demografski izzivi

Na Ursiksu odgovarjajo, da se teh pomanjkljivosti pri nastanitvi starejših in invalidnih zapornikov zavedajo. V nekaterih zavodih so zanje skladno s finančnimi sredstvi uredili sanitarne prostore in bolniške sobe. Za oskrbo onemoglih skrbijo medicinske sestre in drugi negovalci, vendar za to niso na voljo 24 ur kot v domovih za starejše, saj osebja za to v zaporih ni dovolj.

Pri zapornikih, priklenjenih na posteljo, ki bi potrebovali celodnevno oskrbo, si prizadevajo za premestitev v domače varstvo, saj varnostnih tveganj v tem primeru ni. »Težava je, če zapornik nima ustrezne socialne mreže, torej svojcev, ki bi lahko poskrbeli zanj. Takrat se obrnemo na socialne zavode, ki pa obsojencev zaradi splošne zasedenosti in pogosto tudi zaradi neupravičenih predsodkov ne želijo sprejemati,« razlagajo na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.

Dodajajo, da s sedanjimi prostorskimi in kadrovskimi možnostmi zapornikom zagotavljajo dostojno oskrbo, pri reševanju problematike pa pričakujejo večjo vključenost drugih resorjev, predvsem ministrstva za zdravje. Zavedajo se, da se bo v zaporih število tistih, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, še naprej povečevalo.

Pri novogradnji zapora v Ljubljani so predvideli oddelek za obsojence, ki potrebujejo socialno oskrbo in več zdravstvene nege, v nekaterih drugih zavodih pa v prihodnjih letih načrtujejo obnovo posameznih prostorov.