Človek je edino živo bitje, sposobno soditi sebi

Ljubljana – Najtežja življenjska lekcija, ki se je mora človek naučiti, ni tista, kako oditi, če mu zmanjka tal pod nogami, ampak kako ostati. Reče se ji lekcija o mostovih: katere prečkati in katere porušiti za seboj? Preveč - ali premalo - mostov postavlja človeka pred preizkušnje, pred katerimi kloni. Si vzame, kar velja za sveto: življenje. Darwin je sicer verjel v moč naravne selekcije, ki ne bo dopustila, da bi kakšno živo bitje pokončalo - sebe. A prav to se je zgodilo.

Rezultat naravne selekcije je bitje, ki velja za najbolj vzdržljivo »žival« in ki je edino sposobno narediti samomor: to je človek, ugotavlja britanski evolucijski psiholog Nicholas Humphrey. V 21. stoletju si v svetu vsakih 40 sekund nekdo vzame življenje. Je torej samomor stranski produkt razvoja človeške inteligence? Če to drži, potem padejo vse teorije o tem, da so za samomor krive - bolezni duše. Človeška vrsta je edina, ki se je dvignila nad biologijo, tudi edina, ki verjame, da je pobeg s tega sveta pobeg od bolečine in zato racionalna poteza in takojšnja rešitev vseh težav po modelu »pain and brain«*, kot ga je poimenoval psihoterapevt Clifford Soper. Samomor je v bistvu le »samoevtanazija« in za Humphreya predvsem napaka človeške vrste, saj predstavlja zanesljivo pot do izumrtja. Pot, ki je pravzaprav samo tanka linija med voljo do življenja in voljo do smrti.

Samomor, pravijo preživeli, pogosto ni načrtovan, zanj je potreben zgolj impulz. Po tistem, seveda, ko je človek prispel do vrha ledene gore in do pekla lastnega gorja. Saj res, se vprašuje Humphrey, zakaj bi nekdo za to, da spije strup, si prereže žile ali skoči z mostu, potreboval čustveno inteligenco ali celo praktično znanje? Dobra tretjina od več kot tristo kitajskih pacientov je po tistem, ko je po poskusu samomora pristala v bolnišnici, potrdila, da so za »razmislek« potrebovali manj kot deset minut, dobra polovica je dejala, da so pomišljali manj kot dve uri. Približno 2400 Zemljanom vsak dan »razmislek« uspe. Kot bi v enem dnevu z obličja izginila vsa Rečica ob Savinji …

Iz ene se rodi šest novih bolečin

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zaradi samomora vsako leto umre več kot 800.000 ljudi, samo v ZDA nad življenjem vsakih dvanajst minut obupa ena oseba, v Sloveniji samomor naredi dobrih tristo oziroma štiristo oseb letno. Lanskih 353 smrti zaradi samomora je najmanj po letu 1965 pri nas. A glede na to, da nas je le dva milijona, je dobrih sedemnajst samomorov na sto tisoč prebivalcev še vedno visoko nad evropskim povprečjem, ki znaša enajst. Zato pa gre število tistih, ki o samomoru razmišljajo, v milijone. Dvajset milijonov Zemljanov vsako leto prevzamejo črne misli. Za njimi se skriva dvajset milijonov zgodb, ki iščejo izhod v smrti. »Prehod« v stanje, ko bolečina mine in stiske izginejo, ko nič več ne boli. Za njihove najbližje pa se muke takrat šele začnejo … V bistvu vsaj za pet najbližjih: za moža, ženo, za starše, za brata in sestro ...

»Njegovo« stisko postaviti pred lastno

Zakaj se ljudje odločijo položiti roko nase? In kako prepoznati njihov obup? Dr. Saša Roškar, psihologinja in raziskovalka Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Nijz), pravi, da včasih stiske niti najbližji ne morejo opaziti, saj se mnogi zaprejo vase: »Velikokrat pa posamezniki, ki razmišljajo o samomoru, o svoji stiski komunicirajo z okolico. To lahko naredijo verbalno ali neverbalno. Med verbalne znake spadajo denimo bolj ali manj neposredne izjave, kot so Ne morem več, Ne vem koliko časa bom to še zmogel, Najrajši bi kar umrl …, Nekaj si bom naredil. Lahko se zgodi, da okolica takšne izjave presliši ali jih ne vzame resno, kar se običajno zgodi, ker je prisoten mit, da tisti, ki o samomoru govori, tega ne bo naredil. A to ne drži. Ljudje, ki so v stiski, o tem govorijo, ker tako iščejo pomoč. Med neverbalne vedenjske znake pa spadajo različne oblike vedenja kot za primer poslavljanje (osebe dajejo vtis, da nekam gredo), razdajanje dragocenih stvari, pisanje oporoke in urejanje osebnih zadev, spremenjeno čustvovanje in vedenje. Pri slednjem imamo v mislih predvsem dlje časa trajajoče spremembe, ki niso značilne za to osebo, denimo prej mirna oseba postane razdražljiva, prej družabna oseba se umika v samoto, prej vedra oseba postane zagrenjena ...

Vsakega teh znakov oziroma predvsem več njih skupaj moramo umestiti v aktualno življenjsko situacijo posameznika. Če ima denimo naštete znake nekdo, ki je pred kratkim utrpel kakšno izgubo (razpad odnosa, smrt bližnjega, izguba službe …), se sooča s finančnimi težavami, kaže znake duševne motnje, je to seveda precej drugače, kot če po napornem dnevu ali tednu nekdo reče, da ne more več. Pozorni moramo postati takrat, kadar ima posameznik več naštetih znakov in hkrati vemo, da ima tudi dejavnike, ki povečajo tveganje. Takrat je prav, da se ustavimo, pristopimo k njemu in ga povprašamo, kako je.« Z drugimi besedami: opravimo težji del naloge. Ljudi je strah, da ne bodo vedeli, kaj naj rečejo ali da bodo rekli kaj narobe, dodaja Roškarjeva. Čudežni stavek, kaj reči osebi v stiski, namreč ne obstaja: »Smiselno se je ogibati izjav in vedenju, ki bi stisko posameznika ali njegovo razmišljanje o samomoru obsojali, kot denimo Saj ne razmišljaš o čem neumnem? Če smo iskreni, izkažemo pristno zanimanje za posameznika in njegovo počutje, če nas bolj zanima njegova stiska kot naša lastna (zaradi tega, kar se nam zdi, da nam bo pravkar povedal), ne moremo narediti veliko narobe.«

Na vzhodu življenje bolj boli kot na zahodu

Nekoliko pošastno zvenijo »geografske« vzporednice samomorilskega trenda v svetu in pri nas. Kakor so k samomoru bolj nagnjene države na vzhodu Evrope – kar dve, Litva in Rusija, sta na prvem mestu po samomorilskem količniku, visoko pa kotirajo tudi Južna Koreja, Belorusija Surinam in Kazahstan, so tudi v Sloveniji med bolj ogroženimi zaradi samomora vzhodne statistične regije. Sicer pa je po navedbah Nijz »podobno kot drugod po svetu tudi v Sloveniji višji količnik samomora opaziti z naraščanjem starosti, posebej izrazito je to pri moških v višjih starostnih skupinah«. Lanski žalostni rekorderji so Zasavci, najmanj samomorov pa je bilo na Koroškem.

Samomorilnost med starejšimi in študentsko populacijo – državni količnik je 27 na sto tisoč prebivalcev -, ugotavlja v svoji raziskavi WHO, je v Južni Koreji dosegla stopnjo epidemije. Pri prvih je razlog tradicionalno pričakovanje, da bodo otroci poskrbeli za ostarele starše, pri drugih preveč ambiciozni starši. V bistvu tri generacije Južnih Korejcev plačujejo davek na »zeitgeist« 21. stoletja, v katerem srednja generacija ne more skrbeti za starše, ker je bodisi še vedno aktivna ali pa ji starši v socialni stiski predstavljajo še dodatno finančno breme. Da bi jim ga olajšali, poiščejo izhod v smrti. Prav tako njihovi vnuki, kadar ne morejo izpolniti pričakovanj staršev po akademski karieri ali uspehu na družbeni lestvici … Epidemijo samomorilnosti se tamkajšnja vlada trudi zajeziti. Eden od ukrepov je boljši dostop do duševnega zdravstvenega varstva, kar je, ocenjuje WHO, nujno, saj ima 90 odstotkov žrtev samomorov v Južni Koreji možnost strokovne pomoči – preventivne in kurativne. Tudi na zahodu smo priče »epidemiološkemu fenomenu«, ki pa se precej razlikuje od korejskega. V ZDA, denimo, je epidemija samomorov posledica splošne histerije ob samomorih priljubljenih zvezdnikov: v 2014 ga je storil Robin Williams, v naslednjih nekaj mescih si je sodilo 1800 oseb, vse smrti pa so povezali v »vzorec« z nesrečnim igralcem …



Kako pa sicer kaže zahodu? Edini zahodnoevropski narod s posebno visoko stopnjo samomorov je po podatkih WHO Belgija, ki se z 20,7 samomora na 100.000 prebivalcev uvršča na enajsto mesto. Vendar pa velja omeniti, da ima Belgija eno najbolj liberalnih zakonodaj o samomoru; podpirali naj bi ga tudi zdravniki. »Zanimiv« statistični primer je tudi Butan, ki slovi po visoki stopnji bruto narodne sreče, beleži pa zmerno visoko stopnjo samomorov: 11,4 na 100.000 prebivalcev. Toliko bolj presenetljivi so podatki o samomoru v državah, ki doživljajo najhujše pretrese: v Afganistanu, Iraku in Siriji se količniki gibljejo od 4,7 do 1,9 samomora na sto tisoč prebivalcev, pri čemer niti organizaciji WHO ni jasno, ali statistika samomorov v teh državah »odraža samomorilnost zaradi težav z duševnim zdravjem in neozdravljivimi boleznimi, ki so glavni razlog za samomor v večini sveta, ali vključujejo tudi samomorilce kot del stalnih konfliktov v teh državah«.

Mala država - velika posebnost

Akcijski načrt za duševno zdravje 2013–2020, ki ga je sprejel svetovni zdravstveni svet, skoraj dvesto držav članic zavezuje, da do leta 2020 samomor znižajo za desetino. Lanski rezultat v Sloveniji v primerjavi z letom 2013 kaže, da nam je uspelo enega največjih svetovih javnozdravstvenih problemov znižati za dobrih 20 odstotkov; v 2013 si je sodilo 448 oseb, lani 353. Absurdno, a tudi na tem področju mala Slovenija velja za veliko posebnost. Posebnost v smislu, na kakšen način želimo oditi. Večina slovenskih moških in žensk se odloči za obešanje, ki ni hipna odločitev ... Družba ima v tem primeru malo manevrskega prostora. Poleg tega je samomor pri nas še vedno tabuiziran. Položiti roko nase je po večini še vedno sramotno in obsojanja vredno dejanje.

Kako torej kljub stigmatiziranju samomora in človeka, ki ga življenje preveč boli, pravi čas pomagati? »Da bi posameznik poiskal pomoč, mora stisko sam pri sebi najprej prepoznati, potem mora biti pripravljen na to, da poišče in sprejme pomoč, in nenazadnje, kar je zelo pomembno, pomoč mora biti na voljo in dostopna. Podatki iz različnih raziskav, tudi raziskav, ki smo jih naredili na slovenskem vzorcu, kažejo, da so nižje starostne skupine (do 30 let) manj odprte za priznavanje duševnih težav, manj so se pripravljeni pogovarjati o teh vsebinah, predvsem pa so manj odprti za iskanje pomoči. Posledično je pri teh starostnih skupinah tudi bolj izražena stigma do duševnih težav in iskanja pomoči. Pri starejših opažamo obraten trend – večjo pripravljenost na iskanje pomoči in manj stigme.« Še zlasti je veliko stigme, ugotavlja Roškarjeva, v vzhodnem delu države, kjer je problem samomorilnosti višji in kjer je tudi dostopnost do pomoči slabša: »Zato se je o teh vsebinah treba pogovarjati na glas, seveda pa s primernim občutkom.«