Cesta, črna kitara, klobuk in pesem (VIDEO)

Ko rečeš Vlado Kreslin, pomisliš na ravnice, meglo, štorklje, reko Muro, ne na nekaj nerazložljivega. Pomisliš pa tudi na upor, na idejo o človečnosti, na nenavaden rahlo grlen glas, ki izraža tisto, kar lahko izrazi violina – čisto nežnost, čisto demonskost in vse nianse vmes.

Morda ga najbolj označuje to, kar je o njem zapisal naš novinarski kolega Boris Jež: »Vladovo dušo naseljuje cesta, ki ni Route 66 Jacka Kerouaca ampak prašen vaški kolovoz, ki vodi od znanega k neznanemu. Cesta postaja Vladov tretji zaščitni znak poleg črne kitare in črnega klobuka, ki ga lahko vriše v svoj družinski grb.«

Cesta, črna kitara in pesem. Nič čudnega, da se je Miran Zupanič, avtor dokumentarca Poj mi pesem odločil za osnovno pripovedno nit – cesto. Vlado nas dobesedno pelje skozi zgodbo svojega življenja, sedi v avtomobilu, za volanom je človek najbolj iskren, vedo režiserji, ker mora misliti na vožnjo, ne na to, kako bo kaj povedal. In tako padajo in padajo besede, zgodbe, ki ganejo do solz, otroška prijateljstva, podobe, beltinška banda s sivimi klobuki, koncerti, ki jih preseneti dež in so pod odrom živobarvni dežniki, ki se pozibavajo v ritmu Od višine se zvrti.
 

Vlado Kreslin FOTO: Blaž Samec/Delo

Delal je v kadrovski službi na TVS in omogočil veliko zaposlitev. Odpoved je dal v svojem slogu – z ljudsko pesmijo v direktorjevi pisarni: Daj mi Micka peneze nazaj.


Ko je Feriju Lainščku prinesel pesem Namesto koga roža cveti, je ta
pisatelja tako navdahnila, da je napisal roman z istim naslovom. Iz romana
je nastal film Halgato (Andrej Mlakar).

V njegovi glasbi je nekaj, kar se zatakne vate.

Nekaj nenavadnega je na tem Vladu Kreslinu. Kot osebnost je kot magnet za številne tuje in domače umetnike, ki jih neustavljivo vleče v njegovo orbito, kot bi čutili, da je v tej glasbi nekaj, kar jim lahko vrne navdih ali jim razširi krila.
Ko sem pred dvema mesecema delala intervju z bookerjevim nagrajencem Richardom Flanaganom, je, še preden sva začela uradni pogovor, kar pet minut govoril o Vladu Kreslinu in njegovi glasbi. Podobno je bilo s pesnikom Charlesom Simicom. Podobno je, ko govoriš z Miljenkom Jergovićem ali hrvaškim pisateljem Kristianom Novakom, ki ga je roman Črna mati zemla izstrelil med literarne zvezde. Novak je sam pisal Kreslinu, da med ustvarjanjem posluša njegovo glasbo.



Ruth Dupré, teksaška pisateljica, lastnica naftne vrtine in farme deževnikov, si je med pisateljsko blokado predvajala pesem Rulet, čeprav ni razumela niti besedice in na koncu ji je v romanu uspelo napisati besedo Konec. Kreslinu se je zahvalila z romanom Vlado Kreslin, Slovenija in jaz in na drugi strani luže sprožila neko posebno kreslinomanijo. V knjigi opiše, kako se je Vlado kot deček s prijateljem Štefanom Smejem - Pištekom igral na bregovih Mure, lovil ribe in iskal Atilov grob, spoznava zgodovino Beltinške bande, si ogleduje posnetke in slike iz Vladovega življenja. Spozna genezo Beltinške bande, ko je oče Valentine Smej Novak, Štefan Smej, Kreslinov najboljši prijatelj, na piknik ob Valentinini birmi povabil Jančija Kocipra in Toneka Rajnarja iz Beltinške bande ter Kreslina in ob njihovi naključni skupni improvizaciji je postalo jasno, da je treba iz te muzike nekaj narediti.

Podobna zgodba se skozi podobe odvija v filmu Poj mi pesem.
 

Vse je pesem.

Celo njegovi faktografski podatki se berejo kot poezija. Rojen 29. 11. 1953 v Beltincih, se leta 1970 prvič dotakne sanj in poskuša bobnati v prvem bendu, piše v njegovi biografiji na njegovi spletni strani. Sanje so tista beseda, ki je sprožilec za vse. Že v prvem bendu Apollo, je hotel poseči po sanjah in tako močno verjel v njihovo muziko, da je Nasi poslal prošnjo za sponzorstvo. »Ne nazadnje nosimo ime po njihovi vesoljski ladji.«

Človek je stopil na Luno in zgodil se je Horizont, kjer ga v dokumentarcu Poj mi pesem vidimo v študentski menzi v transu glasbe, prislonjenega na mikrofon, golega do pasu – kot mladi Jim Morrison. Morda je od vseh nanj najbolj vplival prav Morrison, je rekel v Sobotni prilogi. Zaradi njegovega specifičnega izraza, zaradi poezije in načina, kako je zapeta.

Kakorkoli, bilo je rockersko obdobje z Martinom Krpanom, z uporniškimi komadi, nekako na vrhuncu uspeha, malo po legendarnem nastopu Boba Dylana, kjer so bili njegova predskupina, se je odločil za predrzno potezo: Martina Krpana je zamenjal za Beltinško bando.

Podobno predrzno kot takrat, ko je Dylan akustično kitaro zamenjal za električno, samo da je nekako obratna in radikalnejša. Niso bili vsi navdušeni nad tem. A so ga zato podprli kolegi poeti, najprej Aleš Debeljak, tudi Zoran Predin ... Leta 1992 je vstopil v kultno ljudsko bando in začel ustvarjati glasbo.
 

Trubadur, bard, ljudski poet

»Vlado Kreslin je podobne vrste pesnik, kot sta Bob Dylan ali Leonard Cohen. Opazuje svet, svoj srčni utrip uglasi z njegovim, se potopi vanj in vedno znova mavrično magmo sveta spreminja v pesmi,« je pisatelj in urednik na TVS Jani Virk zapisal v spremni besedi zbirke kratkih zgodb in poezije Zakartana ura, ki je pri Beletrini izšla letos. Primerja ga z vagabundom, trubadurjem, podobno kot Miljenko Jergović v bosanskem prevodu zbirke poezij Namesto koga roža cveti.

Kreslin ima za sabo več zbirk poezij, številne so doživele prevode v druge jezike, njegova glasba prevoda ne potrebuje. In zaradi glasbe tudi pesmi ne. »Vlado Kreslin ni le ustvarjalec prepoznavnih zvočnih pokrajin, ampak svojo rockersko intuicijo usmerja tudi v pisanje besedil, je v Kreslinovi zbirki poezije Vriskanje in jok zapisal pesnik Aleš Debeljak. »V več kot polovici objavljenih besedil ne gre le za minljive songe, ki ne zdržijo brez arhitekture zvokov.«



V Zupaničevem filmu nam pove tudi zgodbo, kako je obesil študij ekonomije na klin in kako je na filozofski fakulteti naletel na kulturni maraton, pesniki so viseli na vrveh in brali pesmi, in takrat si je rekel: to je moj faks. Spet so bili krivi pesniki.
Vlado Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, pravi Virk.

Vsi tisti, ki so mu blizu, že od začetka njegove kariere govorijo o isti stvari: da je Vlado nekdo, ki ga prepoznajo vse generacije, da je bard, ki poezijo poje tako, da se poezija približa tistim, ki jim je namenjena, ljudem.

Njegovi tradicionalni koncerti v Cankarjevem domu so nekaj posebnega. Na vsak njegov gib, trzljaj glasu, premolk občinstvo vzvalovi. Iz ljudi pod odrom je vzgojil zelo senzibilen instrument. In vedno jim ponudi zgodbo z natančno začrtano dramaturgijo, s podobami, atmosfero, svetlobo. Rad ima zgodbe, te so bile vedno z njim, ko je odraščal, v brivnici, ob reki, pri čevljarju ... zato ve, da vsi potrebujemo zgodbo, tudi na odru; specifično, takšno, kakršen je sam, spontano in nadzorovano hkrati, polno radosti, tudi norosti, divjosti, a hkrati goste melanholije.

Krila so se mi stopila od strahu

»Krila so se mi stopila od strahu ...«  poezija na glasbo Aleša Klinarja v komadu Od višine se zvrti. »Namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz?«  Pesem z enim najbolj magičnih tekstov pri nas je v duetu  Radetom Šerbedžijo zgodba hrepenenja in bolečine in norosti, v duetu z Josipo Lisac gre v samoizpraševanju onstran časa in prostora,  s Šukarji vstopi  čisti romski melos, Bela nedelja oziroma Bloody Sunday v duetu z irsko jazz pevko Mary Coughlan zareže v bolečinsko jedro, z bratoma Guisse iz Senegala in Igorjem Leonardijem ustvari povsem nepričakovan koktejl senegalsko-prekmurskega bluesa ... 

Z novo skladbo Vse se da je zgrabil najmlajše generacije, s Starimi komadi, ki »si še vzamejo čas« nas je zazibal v nostalgijo; na izstrelitev čaka še komad Life is Today,  z izjemnim, čustveno nabitim videospotom, ki ga je režiral še en poet med režiserji Jan Cvitkovič, nam za hip pričara iluzijo, da lahko ustavimo čas.  Ja, Kreslin s svojimi uspavanimi pesmimi vsaj za trenutek zaustavlja ta nori hektični čas. Ali če si raje sposodim besede poeta Aleša Debeljaka: »Vlado Kreslin v bistvu razkriva svoje metafizične karte: v urbanem svetu elektronike in simetrike zaznava pomanjkljivosti .../ hkrati pa se zaveda, da je svet dedov, vihrajočih ciganskih konj na pol poti do neba in pristne povezanosti z veliko knjigo narave dokončno izgubljen.«