Čeferinovi

Peter Čeferin, starosta in legenda slovenskega odvetništva, Rok Čeferin, odvetnik in univerzitetni predavatelj, Aleksander Čeferin, prvi mož Uefe, in Petra Čeferin, profesorica na fakulteti za arhitekturo. To je skop opis grosupeljske družine Čeferin. Priimka, ki je postal sinonim za odvetništvo. Uspešno odvetništvo.

Nova prelomnica v njihovem življenju je kandidatura Roka Čeferina za ustavnega sodnika. Razlog torej, da smo pobrskali po njihovi prehojeni poslovni poti.

Že pred leti je krožila šala, da imajo sodišča avtomatski telefonski odzivnik: »Če kličete iz odvetniške družbe Čeferin, pritisnite 1 in poslali vam bomo oprostilno sodbo.« Pretiravanje, seveda. A Peter Čeferin kot enega ključnih dejavnikov za uspeh poudarja, da je on sam – in to znanje je prenašal tudi na druge – za stranko znotraj veljavnih pravil naredil popolnoma vse. Vse. Ker je imel svojevrsten način obrambe, so po njem pljuvali celo v strokovnih krogih.

Še danes ne razume izjave enega uglednih profesorjev ljubljanske pravne fakultete, ki je bil do njegovega načina obrambe kritičen z besedami: »Odvetniku, ki v imenu klientovih koristi izrabi vse zakonite procesne možnosti, samo zato, da prepreči obsodbo, očitamo neetičnost.«

Nenavadno stanje duha v družbi

»Če je stališče prava, da je neetično uporabljati zakonita sredstva, smo res na slabi poti,« o stanju duha v družbi pravi Peter Čeferin.

Pravniški družinski tradiciji ni videti konca. V odvetniški družbi Čeferin in partnerji sta že zaposleni Nina, Aleksandrova hči, in Gaja, Rokova hči. Obe sta magistrici prava. Družba ima trenutno 30 odvetnikov. »Menda smo po številu odvetnikov največji,« pristavi Peter Čeferin in doda, da mu je sicer v čast, da so tako uspešni, a je zanje bistvena strokovnost in ne velikost njihove družbe.

Petru Čeferinu je bilo pravo položeno v zibelko, saj je bil že njegov oče Emil doktor prava in profesor za zadružno pravo na biotehniški fakulteti. Po očetovih stopinjah ni šel le Peter, temveč tudi njegova sestra Milena. Za študij prava sta se odločila tudi Petrova sinova Aleksander in Rok, hči Petra pa je veselje našla v arhitekturi.
Rok se je kot navdušen športnik sprva spogledoval s fakulteto za šport. A je med služenjem vojaškega roka spoznal, da bi šel raje po očetovih stopinjah. »Klical me je, naj ga prepišem na pravno fakulteto,« se spominja oče in poudari, da ga nikoli ni silil, da bi šel študirat pravo. »Sem mu pa povedal, da se bo s športom lahko tako ali drugače še ukvarjal.«

Oče ga podpira pri kandidaturi za ustavnega sodnika, čeprav gre nekaterim v nos, ker prihaja iz odvetniških vrst. Vendar Peter Čeferin v tem vidi kvečjemu prednost. »Rok se je specializiral za pravo človekovih pravic, prav tako ima kot odvetnik širino in izkušnje z reševanjem konkretnih pravnih problemov. In te izkušnje bi moral imeti tudi ustavni sodnik,« je prepričan.



Študentje imajo Roka v spominu kot izredno zanimivega in strokovnega predavatelja. »Kar požirali smo njegovo znanje,« pravi ena od njegovih študentk na fakulteti za družbene vede, s katero smo se pogovarjali.

Niso debatirali le o pravu, ampak tudi o umetnosti

Aleksander je v nasprotju z bratom takoj vedel, da bo sledil družinski tradiciji, in se je vpisal na pravo. Kot otrok je bil najživahnejši, že od nekdaj pa ima tudi specifične voditeljske sposobnosti, ki mu na zdajšnji funkciji, je namreč predsednik Združenja evropskih nogometnih zvez (Uefa), pridejo še kako prav. Februarja je na kongresu Uefe dobil soglasno podporo še za štiriletni mandat. Še pred tem je bil Aleksander predsednik Nogometne zveze Slovenije.

»Pravzaprav sem bil začuden, kako si lahko dva nadobudna mladeniča želita postati odvetnika, ko sta gledala očeta do poznega večera, takrat sem imel namreč še doma pisarno, kako se ukvarja s primeri.« A so ju očetovi primeri in zgodbe več kot očitno pritegnili.

Petra je kot šolarka blestela. Sliši se morda nenavadno, a je očeta že nekoliko motilo, saj je domov nosila same petice. »Ona bi bila lahko tudi astrofizik,« je prepričan Peter Čeferin. Za fiziko se je sicer navduševala, a se je odločila za študij arhitekture. Po študiju je kariero nadaljevala na Finskem, nato v New Yorku. Mestu, v katero se je zaljubila.



Družinska tragedija je bila tista – leta 2002 jim je umrla mama oziroma žena Ana –, ki je Petro prepričala, da se je vrnila v rodno domovino. Očetu je zaupala, da se vrača zaradi njega, ker je postal vdovec. Enostavno ji je bilo prehudo.

Petra pri družinskih debatah z očetom nikoli ni bila zapostavljena, saj ni bilo govora vselej samo o pravu. »Tudi sam sem ljubitelj umetnosti in kulture, tako da imava s Petro veliko stičnih točk,« opiše Peter Čeferin, nad čim se navdušuje.

Družinsko življenje vseh Čeferinovih je še danes močno prepleteno, povezani so bolj, kot so običajne družine. Božični večeri in velikonočni zajtrki so obvezni, kot tudi praznovanja raznih obletnic. Teh pa je glede na druženje treh generacij kar veliko. Telefonski in sodobnokomunikacijski kanali so med njimi tako rekoč vsak dan v pogonu. Če je bila do smrti mama tista, ki je družino povezovala med seboj, je to vlogo po njeni smrti uspešno prevzel oče.
 

Na sodnijo po zmago … in v stanovanje

Se je pa zavidljiva družinska odvetniška zgodba pravzaprav začela povsem naključno. Peter Čeferin je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti delal kot novinar pri Gospodarskem vestniku.

Leta 1964 je imel intervju s takratnim ministrom za kmetijstvo, v sobo pa je kar na lepem vkorakal ministrov brat, ki je bil generalni direktor Agrokombinata Grosuplje, in je prekinil pogovor. »Si ti Čeferin, Emilov sin?« je izstrelil.
Misleč, da je Peter kar podedoval pravniško znanje, ga je pobaral, ali gre z njim na sodnijo zastopat Agrokombinat. »Nisem imel pojma, še nikoli nisem bil na sodniji,« je bil Petrov odziv, a je privolil.

Direktor mu je kar takoj ponudil še ključe dvoinpolsobnega stanovanja v Grosuplju. Kar je bilo takrat dobrodošlo, saj je bila žena Ana že noseča, bila pa sta še brez lastnega stanovanja. »Najprej sem šel na sodnijo po zmago,« pove Peter Čeferin v smehu, »potem pa v novo stanovanje v Grosuplje.« A stanovanje ni bilo kar tako na lepe oči, saj je postal direktor pravnega sektorja v Agrokombinatu.

Nadrejenih Peter Čeferin nikoli ni maral, tega ne skriva. Ni prenašal avtoritete, da je kdo nad njim, ki mu ukazuje. Sklenil je, da bo sam svoj mojster, in se odločil za samostojno odvetniško pot. Prvega januarja 1967 so v Trebnjem, kjer je odprl pisarno, nastali zametki današnje uspešne odvetniške družbe.

Od narodnega heroja do nespodobnega odvetnika

Največja poklicna prelomnica v njegovem življenju je bilo leto 1989. Kot vodja slovenske četverice odvetnikov se je boril za pravice Azema Vllasija in soobtožene kosovske rudarje. Ker so stavkali, so bili obtoženi rušenja državne ureditve Jugoslavije. Hud greh, sploh za tiste čase. Po več mesecev trajajočem procesu, ki je potekal kar v industrijski hali, so jim izrekli oprostilno sodbo. Primer, ki je Petra Čeferina povzdignil v narodnega heroja, odvetnika, ki se bori za pravice malega človeka.

A je po vnebosegajočih hvalnicah kaj kmalu izkusil, da velik del javnosti – najbolj žalostno je, ko se temu pridružijo še pravni strokovnjaki – ne razume poslanstva odvetniškega poklica. Ko je prevzel zastopanje Sandija Grubeliča, pa je kar na lepem postal hudičev odvetnik. Baraba, ki brani barabe.

Leta 1993 je s sinovoma ustanovil Odvetniško družbo Čeferin. Danes se imenuje Odvetniška družba Čeferin in partnerji, saj so lastništvo zaupali tudi njihovim najperspektivnejšim odvetnikom. Aleksander, ki je bil vmes celo večinski lastnik družbe, se je zaradi »nogometne kariere v Švici« umaknil s šefovskega položaja, zdaj to čaka, če bo izbran za ustavnega sodnika, še Roka.

Prav Rok Čeferin je prepričan, da je oče edini, ki bo od samega začetka do bridkega konca ostal zvest izključno družinski odvetniški firmi. »Ni dvoma, da bo konec življenja dočakal tukaj. Tako je predan in zvest odvetniškemu poklicu. Je pa tudi resnično eden najboljših ljudi, kar jih poznam.«
 

Mama prevzela vzgojo, oče razvajanje

A da so otroci tam, kjer so danes, ima vsekakor zaslugo tudi mama Ana. Peter Čeferin pravi, da jih je ona naučila lepega vedenja in reda. Rok doda, da še dobro, da je bila mama bolj ostra, priletela je tudi kakšna okoli ušes, saj bi jih oče preveč razvajal.

»Nikoli ni bil človek, do katerega bi otroci čutili strahospoštovanje, pač pa zgolj spoštovanje,« očeta opiše sin Aleksander. Spominja se, da v komunikaciji z njimi ni nikoli uporabljal argumenta moči, pač pa vedno moč argumenta. Družina je zanj od nekdaj posebna kategorija, do otrok pa ima, tako Aleksander, skoraj nadnaraven zaščitniški odnos.

Petra v očetu vidi nekakšen kažipot skozi življenje. Ima ga za povezovalno silo njihove družine, ki je otrokom vselej v oporo. Občuduje, kako oče razume kompleksnost življenja. »Kot sam rad pravi, mu ni tuje nič, kar je človeško – in čeprav je doživel že veliko težkega, življenje vedno znova živi s strastjo, radostjo. Veseli se ga. To je po mojem še en njegov pomembni prispevek k temu, kar smo kot družina,« ga oriše in doda, da je prepoznal »pravo stvar« v življenju. »Živiš lahko na dva načina: lahko se izogibaš konfliktom, ne povzročaš težav in jih tako tudi sam nimaš, skratka, deluješ, kot se od tebe pričakuje, in se imaš pri tem bolj ali manj dobro. Drugi način delovanja, ki ga je izbral oče, pa je, da vedno znova sam presojaš, kaj je pravi in pravilni način delovanja, in v skladu s tem tudi deluješ, ne glede na posledice. Prizadevaš si za to, kar si prepoznal kot pravo stvar, in pri tem ne popuščaš, pa čeprav gre to na račun tvojega udobja, čeprav to spremlja družbeno neodobravanje.«
Vsi otroci pa so si edini – njihov oče ima rad ljudi. Tudi zato ves čas vztraja v istem poklicu.

Daleč od politike, blizu človeku

Politika od blizu Petra Čeferina nikoli ni mikala. »Vabili so me v vse mogoče stranke, že takoj po sodnem uspehu z rudarji. Ampak o tem res nisem nikoli razmišljal, enostavno sem ves čas vedel, da lahko za človeka več naredim kot odvetnik. Predvsem zaradi splošnega razmišljanja politike, ki je izključno strankarsko opredeljena. Ni pomembno, kakšen je človek in koliko je sposoben, pomembno je, da je naš.«

»Uživam in za nič na svetu ne bi zamenjal svojega poklica. Braniti šibkega posameznika proti močni državi, je bilo zame od nekdaj svojevrstno poslanstvo,« pri častitljivih 81 letih v pisarni družinskega podjetja v Grosupljem pojasni Peter Čeferin.

V svoji karieri je imel okoli 50.000 primerov. Še danes se s kakšnim aktivno ukvarja. A njegova energija ne izžareva samo na delovnem mestu, ampak tudi v zasebnem življenju. Je pravi »party animal«, kot navrže eden njegovih sinov. Tudi ko so vsi otroci že utrujeni in brez energije, je očetu Petru ne zmanjka.