V nadaljevanju preberite:

Macerlova kmetija ni samopreskrbna. Ko je bilo onesnaževanje najhujše, so opustili vse njive. A s tem, dodaja, se je prekinil tudi prenos znanja: »Jaz se od starih staršev nisem več učil poljedelstva niti sadjarstva. Kajti v tistih dvajsetih letih moje mladosti in potem še vse obdobje do 40. leta so bile okoljske razmere na kmetiji take, da je bilo najbolj modro, da nisi pojedel nič doma pridelanega, ampak smo kupovali, ker je bilo vse drugo bolj zdravo kot to, kar je zrastlo pri nas.« Zato se pridelave poljščin, ko je kmetijo prevzel, ni lotil. Drugi vzrok pa je v legi kmetije: »Vse so same strme površine, neprimerne za oranje, zato sem sklenil, da bomo imeli čim več travnikov oziroma pašnikov.«

Medtem ko na Macerlovi kmetiji ne manjka domačih jajc, jagenjčkov in kozjega mleka – štiri koze imajo –, jih z zelenjavo zalagata Janez in Urh s kmetije na Trojanah. So pa v Macerlovem načrtu za bližnjo prihodnost visoke grede: »Toliko, da bomo pridelali zelenjavo za družino.« Sicer bi želeli imeti tudi sadno drevje, a je zaradi koz to za zdaj (pre)zahteven zalogaj. »Vendar bo prišel tudi čas za sadno drevje in za dovolj visoke ograde … Računam, da bo.«