Če človeštvo potrebuje novo razsvetljenstvo, naj razum odloča

Kot aktivni podpolkovnik se je upokojil leta 1955, pri komaj 33 letih, dve leti pozneje je diplomiral in bil izvoljen za okrajnega, kasneje še okrožnega sodnika v Kopru. Trikrat je bil občinski odbornik v Piranu, predsednik okrajne konference SZDL. Vsa leta je bil aktiven na vse načine, politično in v lokalni skupnosti, ves čas zagovarja temeljno vrednoto NOB: omogočiti vsakemu človeku dostojno življenje.

Ste bili res pri Sokolih v mladih letih?

Rodil sem se v Velikih Laščah 30. novembra 1922, oče krojač, mati šivilja. V tem času je bil zgrajen sokolski dom, prej smo telovadili kar pod Pucljevim kozolcem. Že tedaj smo prepevali: »Reka, Trst, Gorica, naša je pravica.« In seveda: »Mi jadranski smo stražarji, našega morja čuvarji.« Kasneje so se starši preselili v Ljubljano, kjer bi moral spomladi 1942. maturirati, a so me 27. junija Italijani med racijo prijeli in naslednjega dne v živinskih vagonih odpeljali v Gonars, kjer sem ostal do kapitulacije Italije septembra 1943. Toda Italijani so poskrbeli, da smo v taborišču dokončali maturo.

Jeseni 1943. ste po vrsti naključij spet pristali med partizani, tokrat v Istrskem odredu, in nekaj časa delovali v Istri. Že med partizani ste usklajevali, katero ozemlje bo pripadalo Jugoslaviji in katero Italiji. Kaj pa meja med Slovenijo in Hrvaško?

Partizanska komandanta Milan Guček in njegov hrvaški kolega Andrija Babić sta se dobila na Maliji in približno začrtala cone partizanskega delovanja. Takrat sta se dogovarjala o meji na Dragonji. Ampak vojaške meje so vedno začasne, moral bi jih potrditi parlament, skupščina, kar se ni nikoli zgodilo. Bil pa je ves Piranski zaliv piranski. Ko so nekoč hoteli hrvaški ribiči loviti ciplje, je nastal medrepubliški zaplet. Slovenski in hrvaški izvršni svet sta odločila, da bodo slovenski ribiči lovili ciplje v Piranskem zalivu, hrvaški pa v Tarski vali. In hrvaški ribiči so se umaknili. Tudi školjčišč v času Jugoslavije niso postavljali.

Kako ste doživeli informbiro?

Bil sem vesel, da se je zgodil. Večkrat sem imel različne slabe izkušnje z ruskimi vojaki. Med Rusi je bilo veliko primerov, ki so bili v nasprotju s komunistično moralo. Veliko primitivizma in oholosti. In to je bilo treba razčistiti. Ampak kljub temu, da je bil Stalin obremenjen z vsemi človeškimi nagoni, je napravil za Rusijo zgodovinsko pozitivno vlogo. Od leta 1924 do konca vojne, v dvajsetih letih, je iz skrajno zaostale carske Rusije ustvaril močno industrijsko državo.

Pomagali ste pri prvih korakih razvoja turizma po priključitvi cone B. Kakšen je bil tedaj Portorož?

Leta 1955 je bil Portorož samo deloma asfaltirana vas. Bil je še poln vojaških družin, odred JLA v Portorožu je bil razpuščen, vojake so prekomandirali. Iz Portoroža in Pirana se je izselila večina ljudi, toda tudi iz cone A so prihajali v Slovenijo. Novi župan piranske občine Davorin Ferligoj je usmeril občino v turizem. Država je uvedla spodbudo za zaposlene v obliki conskega dodatka pri plači, ta je znašal 30 odstotkov. Občine so ponujale stanovanja za zdravnike, učitelje, inženirje vseh vrst in seveda upravne uradnike, sodnike, tožilce. V kratkem so bili izpraznjeni kraji spet zasedeni.

Bil sem član in ustanovitelj Turističnega društva Portorož. Povabili smo Tončko Marolt, da je vodila folklorno skupino, restavracija Jadran je imela veliko teraso, kjer je poleti mojster Jenko vodil plesne zabave. Na tej terasi sta vodila plesni ansambel Vinko in Feri Horvat, oče portoroške pevke Anike Horvat. Nekoč je Feri rekel: »A nisem fajn pel, tako kot Frank Sinatra ...« Pa mu je zobozdravnik Miloš Sever v šali odvrnil: »Pel si bolj kot Frenk Sematra.«

V še delujočih lucijskih solinah so snemali Čapov film Grenka sol, v katerem sta igrala glavno vlogo Marcello Mastroianni in Francozinja Isabelle Corey, domačini pa so bili statisti. Takrat smo organizirali prvo Portoroško noč in na pompozni prireditvi smo izbrali vilo Portoroške noči, ki je postala prav ta francoska igralka. Ker sem bil predsednik turističnega društva, mi je pripadla čast, da sem ji izročil velik šopek nageljnov in rožmarina.

Ste poznali režiserja Františka Čapa?

Ko se je v Portorožu naselil Čap, je v Piranu nastal mali Hollywood. Na Fornačah je bil filmski studio, Piran je bil najlepša filmska kulisa. S Čapom sva bila soseda in z ženo sva bila pri njem večkrat na večerji. Vedno je bil tam tudi Vlado Kozak. Čap je bil dvakrat poročen, čeprav je bila javna tajna, da ga ženske niso najbolj zanimale. Moj sin Dušan je kot desetletni fantič igral eno od glavnih otroških vlog v njegovem filmu Naš avto. Bil je dober režiser, a slovenski cineasti so ga izkoristili in zavrgli. Kot odvetnik sem ga kasneje uspešno zastopal v tožbi proti neki izraelski družbi, ki mu ni plačala honorarja za snemalno knjigo.

Portorož je bil torej prav romantičen kraj.

Hotel Palace je kraljeval v kraju, vendar je bil za današnje pojme prav beden. Sobe sploh niso imele stranišča, premogli so skupne sanitarije, šele kasneje so jih pregradili in dodali sanitarije. Pristaniški pomol je bil lesen, pod njim pa pozimi velikanska jata rib, tako da smo jih lovili na rampin. Največkrat v februarju so bile na vrsti portoroške »koline«. To so bili skočci ali ciplji, ki so jih zajeli tudi po 120 ton. Takrat so gostinci postavili velike roštilje po mestu in ribe so šle iz vode naravnost na žerjavico. Tedaj še ni bilo avtoceste, ampak v Portorožu je bilo vseeno polno ljudi.

V Portorožu ste se družili z veliko zanimivimi ljudmi. Tudi z Jožetom Žižkom, očetom filozofa Slavoja Žižka.

Da, Jože Žižek je bil dopisnik Tanjuga iz Celovca, pa direktor sečoveljskih solin in na koprskem okraju je delal. Bil je široko razgledan ekonomist in šegav. V Portorožu je živel z ženo Vesno in sinom Slavojem kakih šest ali sedem let. Slavoj je hodil z mojo drugo hčerko Ireno v osnovno šolo. Žižek, novinar Gustav Guzej in jaz smo bili triperesna deteljica.

Potrebna bi bila nova OF, da bi združili vse, tudi ideološko nasprotujoče si sile in da bi se gospodarsko osamosvojili.

V kakšnem smislu?

Zaradi drugačnih stališč in upornega razmišljanja. Mi trije smo pogosto razpravljali o političnih problemih Obale in bili večkrat kritični do oblasti. Tako so nas nekega večera, bilo je sredi šestdesetih let, poklicali na okrajni komite, naj pridemo v Koper na »razgovor«. Hoteli so nam oprati možgane. Sedeli smo celo noč, razen polurne pavze. Očitali so nam, da ..., da v bistvu preveč razmišljamo. Zdi se, da niti sklicatelji sestanka niso prav vedeli, kaj bi nam pravzaprav naprtili. Ravno tedaj sem bral knjigo, v kateri Karl Marx hčerama pove svojo najljubšo maksimo: O vsem moraš dvomiti! Ko sem to izrekel, mi je Stane Škabar – tudi on je bil med vojno major, kot jaz, kasnejši urednik Tovariša – zabrusil: »No, ravno to je. Dvomiti ne smeš o pravilnosti nobene partijske odločitve!« In dodal: »Takšne kot si ti, so med vojno streljali!« Nisem mu ostal dolžan: »Ja, zato pa imamo takšno stanje, kot je danes.« Bil je član obalnega komiteja in direktor Primorskega tiska. Ostali smo vsak pri svojem, bili smo trmasti in nikogar se nismo bali.

Ni čudno, da so vas trikrat metali iz partije. Zakaj natančneje?

Prvič so me izključili leta 1963, ko sem bil še sodnik. Nismo bili zadovoljni z delom nekaterih izvoljenih funkcionarjev. O tem smo odkrito govorili. Hoteli so mi vzeti primer, v katerem so sodili direktorju Imexa, Švabu, ki je bil prej tudi direktor Ljubljanskih mlekarn. Bil je ljubljenček nekaterih političnih vplivnežev. Vendar nisem popustil in bil je obsojen na osem let zapora. Centralni komite pa je kazen moje izključitve iz partije kasneje odpravil.
Drugič se je to zgodilo v sedemdesetih letih, ko so hoteli združiti Koper, Izolo in Piran v eno občino, takrat sem bil predsednik SZDL v Piranu in sem se temu uprl. Ideja o združevanju občin je potem propadla. Tretjič so me vrgli ven leta 1983, ko sem izjavil, da je zveza komunistov degenerirala, ker so se vanjo vključevali karieristi, ki niso imeli pojma o marksizmu in socializmu. In da je čisto drugačna stranka od tiste, v katero sem vstopil 1943. Potem se nisem več pritožil na izključitev. Štirideset let sem bil član komunistične partije. Komunist, marksist pa sem ostal in bom do smrti.

Mar ni prav razmišljanje z lastno glavo temelj marksistične filozofije? Zdi se, da ste drugače razumeli marksizem kot povprečni člani partije.

Marksizem ni to, da je Marx odkril izkoriščanje delavskega razreda. To je postranska stvar. Bistvo je, da se človeška družba spreminja zato, ker se spreminjajo načini proizvodnje. Suženjstvo, fevdalizem in tudi kapitalizem so bili napredni. Vsaka od teh ureditev je dosegla svoj vrhunec, in ko ga doseže, postane škodljiv. To, kar imamo zdaj, sploh ni več kapitalizem, ampak nekaj novega, zato je treba sistem zamenjati. Naj ne bo krvavo. Nesmiselno je bila francoska revolucija krvava, kot je bila. Če človeštvo potrebuje novo razsvetljenstvo, naj razum odloča, kakšna naj bo politika, ne pa pohlep in moč močnejšega.

Družili ste se tudi z arhitektom Edom Mihevcem, očetom sodobne portoroške arhitekture.

Mihevc je bil glavni avtor urbanističnega programa slovenske Obale, ki ga je izdelal Invest biro leta 1966 in je bil potem v veliki meri uresničen. Pravili smo mu kralj Artur, ker smo se pogosto dobivali pri okrogli mizi v portoroški kavarni, ob sedanji kavarni Central, in veliko razpravljali o graditvi Portoroža in nasploh o urbanizmu in arhitekturi. Mihevca se spominjam še iz partizanskih časov, njegovo partizansko ime je bilo Dore Trdila, bil je komandant Cankarjeve brigade in je sestavil legendarno maršruto za 14. divizijo, ki je šla na Štajersko in vzhodno od Zagreba v Zagorje.

Kako bi danes ocenili njegovo arhitekturo?

Zadovoljen sem z njo. Toda portoroški hoteli bi bili nižji, če bi bilo po njegovem. Vse hotele je zasnoval vsaj za nadstropje ali dve nižje. Bil je nejevoljen, ker so investitorji zahtevali višje hotelske stavbe zaradi ekonomike.
Imel je tudi velike zasluge, da je Svetovna banka dala kredit za bernardinski hotel, saj je prav on sprejel tedaj novopečenega predsednika Svetovne banke in nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Roberta Mc Namaro. Pripeljal ga je v Portorož in mu z roba pomola razlagal, da je to Srednja Evropa. Kasneje je Mc Namara podpisal Jugoslaviji 20 milijonov dolarjev kredita za Hotele Bernardin. Toda Mihevčevih projektov niso izbrali, saj so prednost dobili tuji projektanti, čeprav so zanje spet delali jugoslovanski arhitekti.

Dušan Puh

Dušana Puha sta dva. Eden je legendarni slovenski jadralec, drugi pa je njegov oče, najbolj znan portoroški odvetnik, živa priča razvoja Portoroža, politični voditelj, filozof prava, sograditelj turističnega Portoroža v njegovih najbolj romantičnih časih, večni upornik, zagovornik kritičnega mišljenja, trikrat so ga zato metali iz partije, in tisti, ki je svojega sina naučil jadranja. »Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja ni bilo veliko bark v Portorožu. Dušan se je učil jadranja pri meni. Z menoj je jadral od petega ali šestega leta,« pove odličen pripovedovalec, neusahljiv vir neštetih zgodb iz svojih 95 izjemnih let. Še zmeraj vozi avto in že desetletja piše avtobiografsko knjigo, na računalnik, seveda, ki ga dovolj spretno obvlada.

Zakaj ni prišlo do procesa proti italijanskim vojnim zločincem? Vi ste bili avtor ovadbe, mar ne?

Ovadbo sem napisal na pobudo Kluba slovenske Istre. V delegaciji petih mož smo jo leta 1999 odnesli na okrožno državno tožilstvo v Ljubljano. Tržaški Il Piccolo je tedaj napisal, da slovenska vlada ne gleda prijazno na vloženo ovadbo. Mislim, da je bil Drnovšek velik oportunist. Velja sicer za dobrega državnika, jaz pa mislim, da je naredil več hudih napak. Ena je tudi ta, da se je ustrašil svoje moči. Slovenija bi lahko tožila italijansko državo. Toda zavezniki so bili naklonjeni Italiji, predvsem zato, da ne bi bila komunistična. Zato Italija ni opravila poračuna s svojo vestjo.

V obdobju vašega delovanja so podjetja nastajala in se razvijala, zdaj jih zapirajo. Kako gledate na propad podjetij, ki so nastala v vaših časih?

Turizem je na žalost kapitalsko nizko donosna panoga. To dokazujejo plače v gostinstvu. Zato hodijo po delavce v Srbijo, Bosno in Makedonijo, celo Rusijo. Lastniško pa vse bolj prehaja v tuje roke. Pomislite na Litostroj, ki je delal turbine za ves svet! Pa Iskra, celo Japonci so kupili njen model telefona, Metalna ... Da ne govorim o nerazvitosti infrastrukture. Ne le drugi tir, za predor Markovec so potrebovali 15 let. Tudi iz Trente v Kranjsko Goro bi lahko zgradili predor, pa iz Idrije v Poljansko dolino, cesto pod Gorjanci v Belo krajino ... Zdaj smo Slovenci razbiti. Potrebna bi bila nova OF, da bi združili vse, tudi ideološko nasprotujoče si sile in da bi se gospodarsko osamosvojili. Če hočemo ostati Slovenci, moramo razvijati svoje gospodarstvo zase. Če je tujec lastnik podjetja, bodo dividende in dobički odtekali v tujino.
Portorož bo druga Florida. Tu bodo živeli zgolj upokojenci, počitnikarji in dopustniki. Delali in živeli bodo drugje. Okoli moje hiše je deset praznih hiš. Samo ob praznikih in med počitnicami jih napolnijo. To je velik problem. Tukaj bi morali stanovati tisti, ki v kraju delajo. Najdragocenejše premoženje in prostor bomo razprodali, denar bo odhajal, mi bomo ostali reveži. Lastniki bodo tujci, mi jim bomo plačevali najemnino. To bi morali nekako preprečiti, z zakonodajo, prostorskimi načrti in podobno. Oblikovati je treba novo OF, nekaj podobnega, kot je bila med vojno. Kapitalizem je preživet. Treba je poiskati novo obliko družbene ureditve.

Papež Bergoglio pogosto pove, da kapitalizem ni v redu, zato mu očitajo, da je komunist. Jaz bi ga sprejel v partijo.

Kakšno?

Sam se večkrat sprašujem, kam so izginili intelektualci. Kako da ni čutiti vpliva SAZU kot najvišjega narodovega možganskega trusta? Človeštvo potrebuje novo razsvetljenstvo in novo internacionalo. Za zdaj blodi skozi zgodovino. Čim prej bo izumilo kompas, prej bo našlo izhod. Naj ne bo krvav! Zato potrebujemo razsvetljenstvo. Slavoj Žižek je nekje omenil alianso vseh ljudi, ki živijo od lastnega dela. Na to sta opozarjala tudi oba papeža, Wojtyla in Bergoglio. Papež Bergoglio pogosto pove, da kapitalizem ni v redu, zato mu očitajo, da je komunist. V družbi sem že večkrat rekel: Jaz bi ga sprejel v partijo.

Bi kdaj v življenju ravnali drugače, kot ste?

Da, če bi bilo to mogoče, ker razmere vplivajo na odločanje. Če bi mogel, ne bi ostal v vojski še deset let po vojni, ampak bi šel takoj študirat, končal študij in delal civilno kariero.

Pa saj ste se ves čas borili, da bi vas vojaško upokojili ...

Ko so v državi ustanovili knjige državljanstva, sem vpisal prvo hčer Jelko, ženo in sebe v državljansko knjigo v Ljubljani, čeprav sem takrat delal v Zagrebu. Politkomisar šole, kjer sem delal, me je poklical na zaslišanje. Pojasnil sem mu, da smo Slovenci »res čudni ljudje«. In da je Cankar zapisal: »Domovina, daj mi kruha. Če ga nimaš, daj mi kamen. Še na kamnu bom prepeval.« Vojska me je upokojila leta 1955, potem sem cele dneve študiral, leta 1957 diplomiral in se že pred tem zaposlil na sodišču.