Časopis, ki bobu reče bob

Le malo pred osamosvojitvijo Slovenije, 14. maja 1991, vreme je bilo podobno oblačno in kislo kot danes, je v trafike prišel nov časopis. Slovenske novice. Takšnega pri nas še ni bilo, čeprav je bil tabloidni dnevni tisk v tujini že dolgo uveljavljen. Bralci so ga sprva previdno, morda celo nezaupljivo listali, a se nato nanj navadili, še več, vzljubili so ga tako, da je kmalu postal in je še danes najbolj bran časopis v državi.

Kot se spominja prvi urednik Novic Tine Guzej, je prelomnico za tabloidno novinarstvo, ki je kmalu preraslo v raziskovalno, aprila 1990 zakoličilo Delo Plus, katerega odgovorni urednik je bil, izhajalo je vsak petek. Njegovi novinarji so se lotevali tem, ki so bile dotlej tabu, od trgovine z orožjem in političnega kriminala do zdravniških napak in samopašnih direktorjev.

Da je bila javnost lačna takšnih prispevkov, pričajo naklade, v povprečju 60.000 izvodov, rekordno celo več kot 100.000. Mimogrede, Guzej in novinar Primož Kališnik sta bila v tistih časih na sodišču več kot 50-krat.
 

Meja med dobrim in slabim vedno razločna

Delo Plus je bilo kažipot Slovenskim novicam. Tako jih je poimenoval glavni in odgovorni urednik ter zatem direktor Dela Tit Doberšek, ki je k njihovemu snovanju povabil šefa trženja Jureta Apiha in se po tujih vzorih zavzemal za preizkušeno formulo »kri, seks in solze«. V »Slovenske« je ujet duh osamosvajanja, »novice« pa se navezujejo na Vodnikove Lublanske novice.

Tine Guzej je, naveličan tožb, ki jih je bilo na začetku veliko tudi na Slovenskih novicah, te po pol leta zapustil. Iz Ljubljane so tedaj na Dolenjsko poklicali Marjana Bauerja, bolj znanega kot Miši. Novice so takrat izhajale v nakladi 17.000 izvodov, po njegovem prihodu so se začele vzpenjati in presegle 90.000 izvodov. Vse to z vsega 30 zaposlenimi.

»Največji dosežek je,« se spominja Bauer, »da smo k branju pritegnili ljudi, ki do takrat niso brali ničesar.« Pritegnili pa so jih s konkretnimi zgodbami, v katerih se je bobu reklo bob in v katerih je bila meja med dobrim in slabim vedno razločna, razsodbo pa so kajpak sprejeli bralci.

Ti so bili vedno 31. član kolektiva Novic. S svojimi vprašanji in predlogi za članke so se in se še vsak dan obračajo na njihovo uredništvo. In s tem pomagajo drug drugemu. Govor je o dobrodelnem Skladu Ivana Krambergerja, ki je verjetno enkraten medijski projekt ne le v Sloveniji, ampak na vsem svetu. Zaživel je leta 1992 in od takrat so bralke in bralci za ljudi v stiski zbrali že skoraj milijon evrov.
 

Spletni portal Slovenskih novic po branosti na slovenskem vrhu

Leta 2010 je vodenje Novic prevzel dolgoletni dnevni urednik Bojan Budja. Znašel se je pred zahtevno nalogo. Medijska krajina se je razširila z internetom, ki je za časopise dvorezen meč: po eni strani je vsekakor njihova dodatna ponudba in vir drugačnih informacij, po drugi pa lahko pripomore k padanju naklade. Spletni portal Slovenskih novic je, tudi zaradi truda Budjevega namestnika na spletu Roberta Schmitzerja, po branosti danes na slovenskem vrhu, časopis pa se, kot vsi drugi, bojuje za vsakega bralca.

V primerjavi z drugimi uspešno, Slovenske novice so še vedno daleč najbolj brane. Prav bralci tudi dajejo zagon ekipi časopisa, ki, kot povesta Budja in njegova namestnica Olga Cvetek, nenehno preverja njihovo zadovoljstvo, zanje išče nove vsebine, jih razveseli z grafičnim redizajnom in ob vsem tem išče poti tudi do mlajših kupcev.

Mogoče se je pred 15 leti še lahko spalo na lovorikah, danes ne več. Ampak k sreči je ekipa Slovenskih novic na preži – 24 ur na dan.