Pandemija, ki nam je vsem korenito spremenila življenje, bo gotovo še leta po tistem, ko se bo končala, predmet znanstvenega proučevanja. To navadno ne zanima veliko ljudi. A zdaj, ko smo še vsi v primežu nove virusne bolezni, so, kot kažejo odzivi, zelo dobrodošli vsi, ki nam pomagajo razumeti in premagati zlo, ki nas je tako nenadno doletelo. Zato smo nekaj vprašanj postavili uglednima strokovnjakoma, ki sta pri svojem delu vselej poudarjala etične vrednote: socialni psihologinji Mirjani Ule in specialistu družinske medicine Božidarju Voljču.
 

Je pandemija za vas tudi strokovni izziv?

Ule: Seveda je to izziv, tako strokovni kot povsem človeški. Vsaka kriza pomeni izziv in priložnost, da premislimo, kaj taka kriza pomeni. V času stabilnosti se ni treba spraševati o temeljnih premisah življenja, nič nas k temu ne sili. Krize pa vedno ponujajo možnost, da se sprašujemo, kaj in kako; torej kaj pomeni kriza, kaj nam prinaša, kaj se naučiti iz nje, kako ne želimo več živeti naprej in kako želimo. Poglejte, v nekaj tednih se je očistilo ozračje nad zemljo, očistile so se vode, in to veliko pove in veliko pomeni. Prepričana sem, da se je veliko ljudi v svoji zasebnosti umirilo in se malce poglobilo v bistvo življenja, in to je pomembno, to šteje.

Ugotovimo, da lahko živimo brez vsakdanjega trošenja denarja in časa po trgovskih centrih, brez nenehnega hitenja in prevažanja otrok po raznih dejavnostih, da je nenehna rast naporna in izčrpavajoča tako za vsakega človeka kot za družbo in svet kot celoto. Da ugotovimo, kaj je bistvo življenja v tem zamejenem življenjskem času, ki ga imamo na voljo, in da je v tem času mnogo bogatejše biti kot imeti. Bistvo imeti je pohlep, ki razdvaja, ki povzroča zavist in težnjo po vedno več. Bistvo biti pa je biti radosten, biti radoveden, biti spoštljiv do življenja in vseh živih bitij, narave.

Voljč: Poleg tega, kar nam je že in še bo prinesla, v epidemiji covida-19 vidim tudi opozorilo, kako ranljivi smo z našim načinom življenja. Mobilnost, ki nam na globalni ravni omogoča v enem dnevu priti skoraj na vsak konec sveta, v Sloveniji pa v katerikoli kraj, je odlična podlaga za eksplozivno širjenje novih nalezljivih bolezni, za katere še nimamo učinkovitih protisredstev. In še to, kako nevarno je odločitev o zaščiti pred obvladljivimi nalezljivimi boleznimi v času brez epidemij prepuščati vsakemu posamezniku.



 

Kako bo, če bomo tudi pri nas z razvojem epidemije zdravnike prisilili v izbiro, koga reševati?

Voljč: Pričakujemo lahko tudi tolikšen razsoj epidemije, da vsem ne bo mogoče zagotoviti vsakršne pomoči. Takrat je treba določiti strokovno vzdržljivo in pregledno stopenjsko zdravljenje. A velika napaka bi bila, če bi ga uresničevali s kakršnokoli diskriminacijo ali privilegiji. Etično in družbeno sprejemljiv kriterij je funkcionalno oziroma kondicijsko stanje posameznika. S sprejetimi in preglednimi strokovnimi načeli se brez ozira na starost, a z ozirom na težo epidemije in razpoložljiva sredstva opredeli, pri katerih bolnikih se pričakuje uspešno zdravljenje.

Bolnike s hudo izraženimi, napredujočimi in neozdravljivimi boleznimi v terminalnem stanju kakor tudi starostno krhke posameznike s številnimi za starost značilnimi boleznimi in stanji se prav tako zdravi, vendar se jim z aparati ne vzdržuje življenja. Pomembno je še enkrat opozoriti na načelo pravičnosti. Ljudje so pripravljeni veliko potrpeti, če vedo, da se pravice vsem omejujejo z enakimi kriteriji.


 

Nedavno ste zapisali, da se v navodilih, kako se moramo obnašati med epidemijo, zamenjujeta pojma fizične in socialne bližine. Zakaj se to dogaja?

Ule: Če smo dobronamerni, recimo, da je to lapsus oblasti, ki ne loči fizične distance, telesnih stikov in dotikov od socialne distance, torej misliti na druge, čutiti z drugimi, skrbeti za druge, biti povezan v človeško skupnost. Nikjer v navodilih nas niso nagovarjali, naj se povežemo v lokalnih okoljih, stanovanjskih soseskah, naj si pomagamo, kjer se da, naj se organiziramo: pri nakupih hrane (lahko jo pustimo na hišnem pragu), pri blaženju psihičnih stisk, prek telefonskih pogovorov s sosedi in podobno. Vse so same zapovedi in prepovedi od zgoraj navzdol, kar ljudi infantilizira, razdvaja, sproža agresijo drug do drugega, vsak ščiti sebe.


 

V pandemiji so na preizkusu naša človečnost, naša državljanska poslušnost in tudi naš pogum. Kakšno vlogo imajo pri tem človekov značaj, verska in politična opredelitev, njegova etična vzgoja?

Voljč: Kot vse bolezni tudi virus sars-cov-2 ogroža kralje in berače. V tem je pravičnost narave, ki bi jo kazalo prenesti tudi v naše odnose. Virus se ne ozira na značaj, versko in politično opredelitev, trka pa na našo etično zavest. Samoizolacijo za zdaj dobro prenašamo, kar se zrcali v dosedanjem potencialu epidemije. Je pa to težek čas za družine, v katerih že prej ni bilo soglasja, in nevaren za osamljene, izolirane stare ljudi.

A med nami je spet vzbudil vrednoto solidarnosti. Kadar gre zares, smo Slovenci vedno pripravljeni stopiti skupaj in pomagati. Z veseljem spremljam pobude in aktivnosti posameznikov, podjetij in ustanov, kako premostiti izzive, s katerimi se trenutno spoprijemamo. Glede na naše dosedanje solidarno ravnanje smemo upati, da ostrejši ukrepi ne bodo potrebni. Dokazuje tudi, da je slovenska družba veliko boljša, kot bi lahko sklepali po primitivnem vzdrževanju sovraštva po spletnih kuloarjih.

Ule: Pogum, državljanska odgovornost in človečnost se aktivirajo takrat, kadar nas obravnavajo kot aktivne državljane. Če nas ne obravnavajo kot aktivne državljane, s temeljnimi državljanskimi pravicami in odgovornostjo drug do drugega, potem se ne odzovemo kot zreli državljani s svojo etično držo, značajskimi potezami, ampak kot panična množica, v kateri vsak skrbi za svoje preživetje, tudi na račun drugih. V zgodovinskih kriznih situacijah se je pokazala vsa človeška veličina in po drugi strani vsa beda, in v tej krizi ni nič drugače. Kaj bo prevladalo, pa ni odvisno samo od vsakega posameznika, ampak od tistih, ki nam podeljujejo status aktivnih državljanov ali prestrašene množice.




 

Domovi za ostarele so v Sloveniji postali glavna tarča virusa. V Španiji so se v njih, smo izvedeli, dogajale strahote, ko so nebogljeni stanovalci domov ostali sami, pri nas pa okuženih stanovalcev kljub ogroženosti doslej niso premeščali v bolnišnice. Je to dejansko pravi odraz neskrbi za starejše, ki se sicer deklarativno ves čas omenjajo kot tisti ogrožen del prebivalstva, zaradi katerega je izolacija nujna. Ali je kaj resnice v domnevi, da pandemija poglablja generacijski prepad s tem, ko veča strah starejših, da zanje ne bo respiratorjev ali celo postelj v bolnišnici?

Ule: Ne moremo povsem zaupati takim novicam, lahko so prenapihnjene in tudi nevarne, ker res lahko sprožajo medgeneracijske spopade. Kolikor sem spremljala in spremljam dogodke v Wuhanu in Italiji, kjer so bila oziroma so najhujša žarišča, vidim veliko požrtvovalnosti in skrbi za ostarele, bolne. To kaže tudi visoka stopnja obolelosti zdravstvenega in skrbstvenega osebja.

Voljč: Krivično bi bilo predpisovati starostne omejitve in solidarnost stopenjsko deliti na populacijske skupine. Z leti se kondicijske razlike med starejšimi povečujejo in zgolj koledarska starost je zelo krivičen kriterij. Kar zadeva stanovalce domov za starejše občane, pa je treba povedati, da je njihova povprečna starost 84 let in da med njimi prevladujejo krhki posamezniki s številnimi kroničnimi boleznimi, veliko je demence in inkontinence, kar v primeru okužbe z virusom sars-cov-2 močno povečuje njihovo ranljivost in zmanjšuje upanje na uspeh zdravljenja.

Na to nas opozarja tudi dosedanja umrljivost zbolelih v Sloveniji. Kljub pomanjkanju, preobremenjenosti in nezadostnemu nagrajevanju dela negovalnega osebja pa organizacija dela v slovenskih domovih za starejše občane skupaj z zdravniško in drugo strokovno podporo, kakršnakoli že je, zagotavlja preglednost.

Veliko bolj nas lahko skrbi usoda velike večine starostnikov v dolgotrajni domači oskrbi, ki je ob preobremenjeni in za marsikoga finančno nedosegljivi strokovni podpori večinoma laična in nepregledna. Na tem področju se v Sloveniji res ne moremo pohvaliti. Omenim naj le desetletno odlaganje zakona o dolgotrajni oskrbi, večletni izpad investicij v gradnjo državnih domov starejših občanov in težko razumljivo odlašanje z dokončanjem že stoječih objektov v Osilnici in Vrtojbi. Upam, da utegne epidemija v tej smeri prinesti tudi kaj pozitivnih premikov in da se bo spet izkazalo, kako zelo pri nas pogrešamo paliativno oskrbo bolnikov.


 

Nedavno ste zapisali, da je v času pandemije možno narediti tudi nekaj pozitivnega, namreč »na novo vzpostaviti vmesnost, socialnost, skupnost, človečnost kjerkoli smo in delujemo«.

Ule: To, kar sem napisala, je bilo namenjeno v premislek družboslovni strokovni javnosti. Predvsem temu, kako misliti novo družbeno ureditev po končani virusni krizi. Namreč, nevarnost je, da se bo po vsej sili želelo vzpostaviti prejšnje gospodarsko in socialno stanje z vsemi anomalijami, izkoriščanjem ljudi in narave, bogatenjem enih in revščino drugih, pehanjem za dobički in gospodarsko rastjo za vsako ceno. Če se bo to zgodilo, potem smo zamudili zgodovinsko priliko, da bi se iz te virusne krize kaj naučili, izčistili, izboljšali. Pozivala sem, naj prevzame družboslovna znanost bolj aktivno vlogo in odgovornost za družbeni razvoj.
 

Nihče ne ve, kako dolgo bo trajala pandemija in s tem krizne razmere. Je pa mogoče ugibati, kakšen svet lahko pričakujemo po tem obdobju. Mnogi menijo, da bo nato vse po starem, mnogi pa predvidevajo globalne spremembe, ne le v gospodarstvu, tudi v družbenih odnosih. Kaj pričakujete vi?

Voljč: Ne pričakujem velikih premikov. Ko bomo prišli do cepiva, bomo slavili zmago nad še eno boleznijo, in to bo vse. Svet se kljub konvenciji o človekovih pravicah deli na tiste, ki pravice imajo, in tiste, ki jih nimajo, in izkoriščani živijo v najhujši bedi. Kapital je do ljudi neusmiljen, hlastanje po dobičku se ne ozira na usodo posameznikov, otrok in družin, in dokler bo tako, ne bomo živeli v pravičnem svetu. Vprašanje je, ali sploh znamo živeti drugače, kot smo vajeni. Žal je malo verjetno, da se tudi dosežkov medicine ne bi več nemoralno izkoriščalo.

Kloniranje človeških bitij, raziskave na človeških zarodkih, prodaja organov, nadomestna materinstva in podobno nas spreminjajo v nekaj, kar je že ali bo na trgu mogoče kupiti. Ko nas narava prizemlji z boleznijo, s kakršno se spopadamo zdaj, smo sicer bolj pripravljeni razmišljati o vrednotah pravičnosti, solidarnosti in strpnosti, hkrati pa že ukrepamo, da bi življenje čim prej spet spravili v prejšnje tirnice. Morda bodo kakšne spremembe v načinu dela in zaposlovanja, z vedno večjimi razlikami pa bomo še vedno razdeljeni na bogate in revne. Morala bi se zgoditi veliko hujša katastrofa, da bi svet po njej res postal boljši.

Ule: Ne vem, kaj pričakovati. Vem pa, kaj si želim: da ne bi te krize samo preždeli vsak v svojem domovanju in potem začeli hlastati, da bi nadoknadili »zamujeni čas«, tako v vsakdanjem življenju kot na družbeni ravni. Želim si, da bi si zdaj vzeli čas in naredili malce bilance svojega življenja, da bi premislili, kaj je res vredno v življenju. Da bi si tudi nosilci moči in oblasti tako v svetu kot pri nas nalili čistega vina.

Ni šele koronavirus iztiril sveta. Svet je v popolnem neravnovesju že nekaj desetletij. Trume beguncev, osirotelih otrok, potopljenih čolnov so simptom tega neravnovesja, prav tako ekološke katastrofe in kataklizme. Če bomo po tej virusni kataklizmi poskrbeli samo za gospodarsko rast, za kapital, potem nam pač ni pomoči in nismo vredni, da se ohranimo na zemeljski obli.