Carpe Diem: O vzgoji mladostnikov, ki so ogledalo naše (večkrat nepravične) družbe

Gojencem zavoda pravi 'moji mulci'. Učiteljski kateder je pred letom in pol zamenjal za ravnateljsko pisarno; zdaj ima zato še več odgovornosti, a njegov odnos do mladostnikov je ostal isti. »Je pa vloga drugačna. Na koncu dneva sem jaz tisti, ki sprejema odločitve. Bo neki mladostnik, ki tudi v zavodu še naprej izvaja dejanja, ki so najmanj nezaželena, morda celo kazniva, še ostal pri nas ali bom dal predlog za strožji ukrep? Odgovornost je velika. V enem šolskem letu približno desetkrat stojim pred takšno odločitvijo.«

Vedno so težke. »Na koncu greš vase in si rečeš: 'Jaz sem na tej poziciji in od mene se pričakuje, da bom naredil, kar je prav.' Če iskreno verjameš, da bo mladostniku zgolj strožja oblika ukrepa pomagala, potem pač to storiš.«



Govoril je o družbi, ki si prizadeva za popolnost, zato vprašanje – Kje je v popolnosti prostor za »njegove« otroke ulice? Za mladostnike med 15. in 21. letom starosti, ki jim je logaški zavod zadnja postaja pred prevzgojnim domom ali zaporom? »Poskušam jim dopovedati, da je človek lahko kul, pa ni treba, da je kriminalec. To je moj način. Ni treba biti nasilen, preprodajati drogo ali se zadevati, da si kul. Dokaz za to sem jaz. (smeh) Malo v hecu in malo zares.«



Iskrenost je tisto, kar druži dve plati njegovega življenja. Poučevanje in nastopanje na odru. »Ah. Vse to je pank! Tu ni bleferstva, ne sme ga biti! Naši to zavohajo še prej kot vsi drugi otroci. Oni so z ulice, takoj zaslutijo bleferja. Pljuni resnici v oči, tako je pri nas,« pravi Borut Marolt. 



Skozi ves pogovor so bili nekje v ozadju venomer prisotni tudi Niet. O razlogih za to, da so se po treh letih znova vrnili na oder, Marolt v smehu zatrdi: »Precej klišejsko je vse skupaj. Prišel je pač pravi trenutek.«