Predsedniki naj bi predstavljali državo in njene prebivalce kot celoto, ne pa »prevajali« partikularne strankarske oziroma politične interese, včasih celo osebne preference, v politiko države. Seveda pa je ob tem dejstvo, opozarja Zlatko Šabič s katedre za mednarodne odnose na FDV, da so politični sistemi v posameznih državah različni. V nekaterih, denimo v Franciji, imajo predsedniki večjo vlogo, drugje, kot na primer v Avstriji, bolj protokolarno. Države »odraščajočega« političnega sistema so dejansko nekje vmes; formalno predsednik v mirnodobnem času nima večjih izvršnih pristojnosti in v to kategorijo sodi tudi Slovenija. Ena od aktualnih pristojnosti, ki jih slovenski predsednik ima, pa je, da po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade.

Pet tednov po tokratnih državnozborskih volitvah še vedno ni mogoče reči, kakšno vlado bo dobila Slovenija. Preigravanj o tem, kaj se bo zgodilo, je veliko – od tega, da bomo mandatarja dobili šele v tretjem poskusu, do tega, da bo koalicijo vodil tehnični mandatar ali pa celo, da nas čakajo nove volitve.

Če se strankam ne bo uspelo dogovoriti, javnomnenjske ankete – te dni je po naročilu NSi eno pripravila agencija Episcenter – kažejo, da bi volilni rezultat najbolj povečali SD, Levica, NSi ter Stranka Alenke Bratušek. Volilni izkupiček bi se najbolj poslabšal SMC in Desusu. Razlike, o katerih govorimo, niso velike, gibljejo se do okoli dobrih dveh odstotnih točk. Janševa SDS in Lista Marjana Šarca bi po tej anketi bolj ali manj ohranile enak rezultat. Če sklenemo: izid morebitnih ponovljenih volitev ne bi prinesel bistvenih sprememb, koalicijo bi bilo tudi po njih težko sestaviti.

Prihaja torej čas, ko bo treba prestopiti levo-desne politične bregove? Se morebiti zgledovati po Nemcih in bo Slovenija znova zadihala »z obema, tako levim kot desnim pljučnim krilom«, kot rad ponavlja svojo anatomsko domislico prvak NSi Matej Tonin? Ponovitve volitev si stranke tudi zaradi dodatnih stroškov zagotovo ne želijo, tudi novi poslanci ne, saj jim nadomestilo za poslansko plačo pripada šele po šestih mesecih od potrditve mandata, poleg tega stranke čakajo jeseni še lokalne volitve. Po omenjeni Episcentrovi anketi ponovitvi državnozborskih volitev niso naklonjeni niti volivci, saj jih kar dve tretjini vnovičnega vabila na volišča nikakor ne bi pozdravilo z aplavzom.
 

Ta teden je na plano prinesel odločitev Janeza Janše

Predsednik države Borut Pahor je v četrtek mandat za sestavo nove vlade podelil Janezu Janši. Njegova odločitev ni presenečenje. To je napovedal že takoj po volitvah in še preden se je sestavljanja svoje koalicije lotil drugouvrščeni Marjan Šarec. Morda je presenetljivo, da je stranke prosil in ne le pozval, naj Janševega vabila na pogovore – da bi se izognili levim in desnim skrajnostim – ne zavrnejo.



Pahor je ravnal skladno s stališčem, ki ga tudi javno izraža eden njegovih svetovalcev, nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič, ki je prepričan, da je zdaj priložnost za oblikovanje »stabilne in razvojne vlade pod vodstvom relativnega zmagovalca volitev«. Torej vlade Janeza Janše.

Predsednik ima v svojem uradu tri močne svetovalce. »Ob Boštjanu Žekšu žal tudi Franceta Arharja in Ernesta Petriča,« pravi v neuradnem pogovoru eden od strankarskih prvakov. Karl Erjavec, eden najbolj izkušenih politikov pri nas, pa na drugi strani ocenjuje, da vloga omenjene trojke dejansko ni posebej relevantna. Po njegovih izkušnjah namreč Borut Pahor »običajno posluša le samega sebe«.

To pravzaprav potrjuje predsednik tudi sam. »Zame sta pomembni dve glavni značilnosti mojih, sicer zelo različno politično, ideološko in nazorsko usmerjenih svetovalcev: da so lojalni in da razmišljajo zunaj ustaljenih okvirjev, tudi zelo drugače kot razmišljam sam. Tako rekoč vsi svetovalci so bolj izobraženi od mene in imajo znanstvene naslove. Toda enako kot cenim njihovo znanje, visoko cenim tudi njihovo življenjsko modrost. Pričakujem, da vidijo stvari v kontekstu, in jih spodbujam, da iščejo rešitve tudi zunaj njega. Na koncu pa se vedno odločim sam,« pravi Pahor. Ne pričakuje njihovega laskanja, temveč da njegovih osebnih ali političnih šibkosti, ki jih spričo njegove odprtosti dobro poznajo, poudarja predsednik, ne izkoriščajo za osebne ali morebiti celo karierne koristi.

Bolj je predsednik aktiven, bolj morajo svetovalci delati. Svetovalci so v bistvu oči in ušesa za posamezno področje in varuhi tega, da predsednik in njegov urad na naredita kakšne neumnosti. Spremljajo, kaj se dogaja v družbi, in morajo ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo in kateri dogodki in ravnanja so povzročili posamezno ravnanje. Večkrat naj bi bili tudi neformalni povezovalec med predsednikom in posamezniki, bodisi politiki bodisi predstavniki interesnih združenj oziroma državljani. Svetovalec je lahko tudi prenašalec sporočila predsedniku in javnosti ter opravlja naloge tihe diplomacije. Praviloma svetovalec brifira predsednika in dela zadnjo redakcijo tekstov, ki jih za predsednikov urad pripravljajo posamezna ministrstva.



Filozof Boris Vezjak vloge predsednikovih svetovalcev posebej ne ocenjuje, prepričan pa je, da se enigma Pahorjevih odločitev v sferi pristojnosti predsednika republike na koncu vselej izteče v isto začetno dihotomijo: je aktualni predsednik nekdo, ki si k srcu resnično jemlje spravljivost kot osebni in politični kredo, iskanje srednjih poti in rešitev, harmonično ekvidistanco med desnim in levim polom? Ali pa mu morda teza o »spravi« na vseh ravneh odločitev rabi le kot izgovor za vse koncesije in popuščanja desnici, predvsem Janezu Janši, iz nekega nam neznanega motiva, zato se pred nami dogaja spretno vodena kamuflaža, s katero želi pomiriti strasti na levici, kadar ta spregleda igro naklonjenosti prvaku SDS? Cel niz javnih racionalizacij predsednika, sicer veščega retoričnih akrobacij, po Vezjakovem mnenju pritrjuje tezi o kamuflaži. In temu, da je njegov edini avtentični osebni kredo zgolj veliko število všečkov sledilcev na instagramu.
 

Pričakovanja levih in desnih intelektualcev

»Od prihodnje vlade ne pričakujemo veliko. Gre nam le za normalnost. Ali pa bomo ostali tvorba, kjer na oblasti ostajajo eni in isti, resda v venomer novih oblačilih? Dovolj je bilo takih ideoloških in kulturnih bojev, ki so le dimna zavesa za neke druge, namreč kleptokratske interese,« je v javnem pismu zapisalo pet intelektualcev srednje in mlajše generacije (Matej Avbelj, Luka Lisjak Gabrijelčič, Igor Masten, Tanja Porčnik in Žiga Turk).

Medtem ko torej »desni« svarijo pred novimi »novimi obrazi« in med vrsticami pravzaprav navijajo za NSi, pa intelektualci na »drugi« strani pozivajo, naj stranke z levice in leve sredine nikar ne oblikujejo koalicijske vlade z Janševo SDS in naj ne podležejo pritiskom interesnih skupin in posameznikov.

Mandat za sestavo ne pripada po avtomatizmu tisti stranki, ki posamično nagovori največ volivcev, ampak tisti, ki je sposobna povezati dovolj parlamentarnih strank oziroma poslank in poslancev za oblikovanje parlamentarne večine, so med drugim zapisali v javnem pismu, ki ga je podpisal tudi Boris Vezjak.

Več komentatorjev je po volitvah ocenilo, da se je predsednik Pahor zaletel pri svoji napovedi, da bo podelil mandat za sestavo vlade relativnemu zmagovalcu volitev, čeprav mu tega ustava neposredno ne nalaga. Vezjak je prepričan, da ni šlo za nobeno zaletavanje, temveč da je, kot običajno, zgolj izpolnil pričakovanja desnice. »Kazen zanj so Tantalove muke, ki jih mora preživljati spričo dejstva, da bo zašel v nepredvidljive ustavnopravne in praktične težave v primeru podelitve mandata Janši, če ta ne bo imel zagotovljene večine – in trenutno vse kaže na to.«



Podobne koncesije so predsednikovi kritiki v preteklosti zaznali tudi pri seznamu kandidatov za ustavne sodnike. Pahor je po Vezjakovem prepričanju s svojo čarobno formulo »brezkonfliktnega« političnega udejstvovanja zaigral na karto ustvarjanja videza, da težav ni in jih ni treba reševati, včasih pa videza, da jih je treba reševati v nemogočem konsenzu. »Če karikiram, recimo okoli tega, da hkrati Bog obstaja in ne obstaja. Cena za takšno pretvarjanje je visoka, v njegovi percepciji razlogi, zaradi katerih večina političnih strank zavrača sodelovanje s tistim, ki bi ga on predlagal za mandatarja, ne obstajajo. Ob tem je tragikomično opazovati, da je med njimi stranka SD, ki ga z neverjetno vnemo sicer vsakič podpira, a je zdaj tudi ona v zadregi, da bi ’svojega‘ Pahorja javno okarala.« Premišljena oportunost in populizem, ki ju je Pahor po Vezjakovem mnenju normaliziral do skrajnosti, bosta z vidika politične kulture zato Slovenijo še drago stala.

Pahor dejansko pri izjavi, da bo podelil mandat zmagovalcu volitev, ni storil nič drugačnega kot njegov predhodnik. Danilo Türk je namreč v začetku leta 2012 mandat za sestavo vlade najprej podelil predsedniku Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću in ob tem poudaril, da so volivci na volitvah jasno izrazili svojo voljo, ki jo je treba spoštovati in se je ne sme izigrati. »V skladu s tradicijo v naši državi je, da predsednik stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov, pridobi možnosti, da postane mandatar in da sestavi koalicijo,« je tedaj ob svoji odločitvi povedal Türk. Janković je nato v parlamentu pogorel.

Mojca Toš, šefinja Türkovega kabineta, se spominja, da se je pred odločitvami običajno vedno posvetoval s člani svojega kabineta, v nekaterih primerih pa tudi s posameznimi strokovnjaki. Mnenjski voditelji pri takšnih razmislekih niso bili vključeni. Medije so natančno spremljali, niso pa zaradi medijev spreminjali stališč ali se jim prilagajali. V kabinetu Danila Türka so delali med drugimi Erik Kerševan, Franci Perčič, Ladislav Lipič, Dušan Snoj in Magdalena Tovornik.
 

Trumpovi najbližji svetovalci brez znanja in izkušenj

Tanja Porčnik, podpisnica poziva desnih intelektualcev in predsednica Visio instituta, ki se ukvarja z ekonomskimi in strateškimi raziskavami, ocenjuje, da Pahorjevi svetovalci, četudi delujejo pro bono, niso le svetovalci na papirju. »Če naredim vzporednico z ameriškim predsednikom Trumpom, je v ZDA situacija vidno drugačna. Tim svetovalcev in njim podpornega osebja ameriškega predsednika je zelo številčen. Obenem je celoten svetovalni tim del osebja Bele hiše oziroma izvršilne veje oblasti, kar pomeni, da so to državni uslužbenci. V ZDA ne poznajo funkcije nepoklicnega funkcionarja z namenom svetovanja predsedniku države, med drugim tudi zato, ker je delo svetovalca predsednika ZDA vsebinsko zelo zahtevno, odgovorno, zahteva veliko predanosti in odrekanja na osebni ravni, je pa obenem to delo sanjska služba za najbolj ambiciozne in tiste, ki si želijo osebno krojiti politiko in javne politike ZDA,« opisuje Porčnikova.



V nasprotju s svetovalci predsednika Pahorja se najvišji svetovalci predsednika Trumpa dnevno pojavljajo v javnosti in medijih, argumentirajo mnenja, predloge ali ukrepe predsednika in njegovega kabineta. Izjemi sta predsednikova hči Ivanka Trump in zet Jared Kushner, ki jima primanjkuje strokovnega znanja in izkušenj pri analizah in izvajanju javnih politik, mednarodnih odnosih ali drugih področjih v pristojnosti države.



Se pa Trump od predhodnikov razlikuje tudi po tem, dodaja sogovornica, da ne glede na to, ali je mnenje njegovih svetovalcev slišano zunaj Bele hiše ali ne, sam predsednik v primerih, ko predlog ali mnenje svetovalca ni skladno z njegovimi osebnimi pogledi, le izjemoma prisluhne svetovalcu. Kar nekaj svetovalcev se je Trumpu zamerilo s tem, da so javno izrazili osebno mnenje, ki ni bilo identično njegovemu. Tudi to je najverjetneje eden od razlogov, sklepa Porčnikova, za nepojavljanje Ivanke Trump v javnosti in medijih kot tudi za to, da med svetovalci ni več H. R. McMasterja in da bo najverjetneje kmalu po njegovi poti šel še vodja Trumpovega kabineta John F. Kelly.

Eden najbolj znanih in kontroverznih svetovalcev ameriških predsednikov v zgodovini je nedvomno Henry Alfred Kissinger, ki je leta dobil 1973 Nobelovo nagrado za mir za svoj prispevek h končanju vojne v Vietnamu. Podelitev je v ZDA in v svetu sprožila val protestov, ker naj bi s svojo nepopustljivostjo na tajnih pogajanjih s predstavniki Severnega Vietnama podaljšal gorje tako ameriškim vojakom kot prebivalstvu. V zgodovino se je Kissinger zapisal tudi kot zagovornik »realpolitike«, torej so mu bili bolj kot etika in morala pomembni razmerja politične moči ter praktične rešitve v mednarodnih odnosih. ●