»Bolezen tisočerih obrazov in vse družine«

Ljubljana – »Ko so mi postavili diagnozo, mi je vzelo sapo. Kot da bi mi hotelo stisniti celotno telo. Vprašaš se, zakaj se mi je to zgodilo. Iščeš odgovor za svoj zakaj, a ga ne najdeš. Tudi sama ga nisem. Vedela sem le, da moram iti dalje,« pripoveduje Stanka Kuplenk, ki je bila leta 2004 ena od skoraj 14.000 bolnikov, ki so zboleli za rakom. Preventiva je pomembna, a mora biti celovita.

Slovenija je po obolevnosti in umrljivosti za rakom razmeroma visoko med evropskimi državami. Leta 2012 je bila po podatkih onkološkega inštituta v prvi petini med 40 evropskimi državami. Na prvem mestu so Danska, Norveška in Francija. Moški pri nas najpogosteje zbolevajo za rakom na prostati, ženske za rakom na dojkah. Čeprav obolevnost za rakom in umrljivost naraščata zaradi staranja prebivalstva, podatki kažejo, da se, ko iz enačbe izvzamemo starost, umrljivost rakavih bolnikov znižuje.




Teden boja proti raku bo letos posvečen preventivi – ta ni le izogibanje alkoholu, nezdravi hrani, sončnim žarkom, o čemer najpogosteje slišimo, ampak je veliko bolj obširna. Doktorica medicine in predsednica Zveze slovenskih društev za boj proti raku Maja Primic Žakelj pojasnjuje, kako pomembno je tudi, da, denimo, zračimo prostore in s tem nižamo koncentracije radona, ki povzroča pljučnega raka, se izogibamo nevarnim snovem na delovnem mestu in v bivalnem okolju, ženske naj čim dlje dojijo, saj se s tem manjša nevarnost nastanka raka na dojkah, zelo verjetno pa tudi raka na maternici ali jajčnikih. Rak na dojkah je, kot pravi, tudi posledica družbenega razvoja.

»Prvo menstruacijo deklice dobivajo vedno bolj zgodaj – ta naj bi bila posledica boljše prehrane. Ženske rojevajo čedalje starejše, menopavza se premika v kasnejša leta …« o tveganjih pove Primc Žakljeva.

Opaža, da čeprav se veliko govori o pomembnosti zdravega življenjskega sloga, ljudje za bolezen raje krivijo onesnaženost okolja, zraka, zemlje in vode, pa škodljivost na delovnem mestu. »Torej vse tisto, česar ne morejo sami nadzorovati.« Raziskave kažejo, da je z javnozdravstvenega vidika breme bolezni zaradi nezdravih življenjskih navad in razvad bistveno večje od tistega, ki je posledica raznih onesnažil v okolju. Prav tako naj bi bilo le okoli deset odstotkov rakov dednih. Dodaja, da na podlagi dosedanjih dognanj ocenjujejo, da je z ukrepi primarne in sekundarne preventive mogoče preprečiti od trideset do petdeset odstotkov vseh primerov raka. »In ne nazadnje, vsem se zdi, kako pomemben je stres, čeprav tega za zdaj objektivno z raziskavami še niso potrdili.«

Poiskati pomoč pomeni iti po moč

V Sloveniji danes živi več kot 100.000 ljudi, ki so se v življenju soočili z diagnozo rak. Med tistimi, ki so po letih bitke naposled dobili vojno, je tudi Stanka Kuplenk. Osem let je trajalo zdravljenje raka na obeh dojkah, danes na bolezen pomisli le še, ko jo opomnik na telefonu spomni, da je napočil čas za redno kontrolo. Obdobje zdravljenja je čas prevpraševanja, soočanja s svojimi mejami in psihično trdnostjo ter velike preizkušnje za vso družino. »Zelo počasi sem dojela, da sem na prvem mestu zdaj jaz.



Prej o tem ne razmišljaš in se razdajaš,« pove. Spoznanj, ki izhajajo iz tistega obdobja, je veliko. Eno ključnih je, da je o bolezni treba govoriti – s svojimi najbližjimi, svojci, prostovoljci, ki so bolezen že preboleli. »Otroke sem takrat potisnila stran. Nisem jih želela obremenjevati, a zdaj vidim, da to ni bilo prav. Da bi morala z njimi večkrat govoriti.« Bolezen jo je pahnila tudi v globoko depresijo. Takrat je nujna strokovna pomoč, a ta je, kot pravi, premalo dostopna. Mesec ali dva čakanja je izredno dolgo obdobje za tistega, ki se je znašel v stiski. »Najlažje bi bilo, da bi te, ko bi prišel prvič do zdravnika, obravnavali celovito. Poleg telesnega zdravja bi moralo biti avtomatično poskrbljeno tudi za psihološko pomoč.«

Podpredsednica Društva onkoloških bolnikov Breda Brezovar Goljar pojasnjuje, da se je strokovna onkološka podpora v zadnjih letih bistveno izboljšala, tudi kadrovsko okrepila. »Ampak glede na to, koliko ljudi na leto zboli, je te pomoči vedno premalo.«





Uteho v najhujših trenutkih tako poskušajo zagotoviti tudi številne nevladne organizacije, med njimi je tudi njihovo društvo, kjer deluje kot prostovoljka. Sama je za rakom zbolela pred šestimi leti. »V tem času sem spoznala, da je rak bolezen tisočerih obrazov in celotne družine.« Čas zdravljenja je, kot pravi, čas velikega upanja, da boš vendarle ozdravel, a pridejo tudi sivi dnevi. »Takrat je čas, da poiščeš pomoč, saj to pomeni, da greš v resnici po moč. Nič hudega ni, če ne zmoreš sam. Poiščeš pomoč zdravnikov, zdravstvenega osebja, prijateljev, sorodnikov, prostovoljcev iz programov samoorganizirane pomoči.«

Tistim, ki so se znašli na začetku kalvarije, svetuje, naj poskušajo od zdravnika izvedeti čim več o bolezni, o zdravljenju. »Bolj ko se informiraš, bolj ko razumeš svojo bolezen, lažje jo sprejmeš in obvladuješ.« Sama je vodila dnevnik svojih občutij, stranskih učinkov zdravljenja, vprašanj, ki so se ji porajala. »Ko prideš na pregled, je pravi čas, da jih predebatiraš z zdravnikom. Treba je vztrajati in še enkrat vprašati, če ne razumeš.« Pomembno je, kot pravi, da te nekdo spremlja na preglede. »Sploh je to pomembno na začetku, ko izveš diagnozo, saj takrat slišiš samo rak, čeprav zdravnik pove še vrsto drugih stvari, ki pa jih nisi sposoben slišati.«

Stanka Kuplenk pove, da je danes ozdravljena, je vesela in zadovoljna. »Uživam v drugačnem življenju, kot sem ga živela pred diagnozo. Mogoče je bila bolezen tista odskočna deska, ki me je pognala v drugo smer, v drugačno razmišljanje, v drugačno življenje.«