Bo Sova končno začela bolje služiti gospodarstvu?

Ljubljana – Vse pogostejši kibernetski napadi in vse dejavnejši vlagatelji z območja nekdanje Jugoslavije na slovenskem trgu postavljajo številna vprašanja. Kdo so ljudje, ki na daljavo napadajo naša podjetja? Od kod balkanskim vlagateljem denar, kako dobro jih poznamo? Ali naše obveščevalno-varnostne strukture sploh spremljajo tovrstne posle, kako so usposobljene za takšno delo in ali ga sploh kdo od njih pričakuje?

Kibernetski napadalci, najverjetneje povezani s severnokorejsko državo, so v zadnjih dveh mesecih poskušali vdreti v računalniške mreže vsaj 87 podjetij. Tarče so bila večinoma ameriška podjetja, ki delujejo v jedrski, obrambni, energetski in finančni industriji, kaže analiza družbe za spletno varnost McAfee Inc., ki jo je v sredo povzel ameriški Bloomberg.

Američani imajo Pjongjang, Ljubljana pa Balkan

Grožnje spletnih napadov se zaveda vse več slovenskih podjetij, kibernetska varnost se je znašla tudi med prioritetami preoblikovanja obveščevalno-varnostnih struktur v državi. Medtem ko Američane skrbijo kibernetski napadi in napadi sumljivega kapitala, povezanega s Severno Korejo, Kitajsko in Rusijo, so se slovenski obveščevalci do zdaj ukvarjali pretežno z naložbami vlagateljev z območja Balkana in zdi se, da se bo to v tej smeri še nadaljevalo.

Predsednik vlade Marjan Šarec je v nedavnem intervjuju za spletni portal Siol.net na vprašanje, ali ga skrbi, da se v Slovenijo steka sumljiv kapitala z Balkana, odgovoril, da ga skrbi, a o tem ni želel podrobneje govoriti. »Vse to so grožnje, ki se potencialno lahko uresničijo. Ne sprejemam trditev, da nas nihče ne ogroža. Imamo lepo hišo, v kateri se imamo lepo in sedimo za večerjo, vhodna vrata pa imamo odprta. Če bomo imeli srečo, nihče ne bo vdrl noter, če pa ne ...,« je odgovoril Šarec, ki rad poudarja, da si želi izboljšati položaj in delovanje slovenskega obrambno-varnostnega sistema.

Kralj sladkorja je vajen pozornosti obveščevalcev

Da Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) spremlja vsak korak najbogatejšega Srba Miodraga Kostića, smo na Delu poročali že januarja leta 2017 (https://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/sova-spremlja-tudi-najbogatejsega-srba.html). Kostić namreč kot lastnik holdinga MK Group v Sloveniji poleg Gorenjske banke kupuje tudi hotele na Obali.

Kostić, ki je kot poslovnež najprej zablestel v industriji sladkorja, kamor bi se brez pomoči takratne srbske politike težko prebil, se zdi naravna tarča za obveščevalno delo Sove. Medtem ko se je del slovenskega gospodarstva spraševal, zakaj obveščevalci gledajo pod prste poslovnežem, je Kostić že pred časom za Delo povedal, da se zaveda, da je v večini razvitih držav »praksa, da obveščevalne agencije spremljajo delo večjih in pomembnih investitorjev ter njihovih poslovnih aktivnosti«.

Gospodarska varnost je prioriteta obveščevalcev

Dejavnost obveščevalcev na gospodarskem področju je povsem legalna, legitimna in za državo koristna, pojasnjuje Branko Lobnikar, prodekan za raziskovalno dejavnost na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer predava tudi industrijsko, gospodarsko in poslovno varnost. »V ZDA in razvitih državah Evrope je po hladni vojni prišlo do tranzicije od klasične državne obveščevalne in varnostne dejavnosti k gospodarski obveščevalni dejavnosti. Ta segment za obveščevalno-varnostne službe po Evropi pomeni vse pomembnejši del njihovih nalog,« pravi Lobnikar.

Da so informacije nafta tretjega tisočletja, ve že vsako resnejše podjetje in vsaka razvita država, zato je na ravni podjetja pridobivanje podatkov o konkurenci nujen sestaven del posla. Na ravni države pa ima podobno težo zbiranje podatkov in informacij o tujih vlagateljih in razmerah na trgih, kamor domicilna podjetja vlagajo svoj kapital.

Bolje pozno kot nikoli

Sova tega, kar v gospodarstvu počnejo podobne organizacije v razvitih državah, do zdaj ni resneje počela. Po številnih težavah znotraj agencije in dolgotrajni stavki je vprašljivo, koliko je sploh usposobljena za takšno delo. »Za to, da Sova tega ni počela, ni kriva zgolj Sova, ampak predvsem država, ki ni imela jasne vizije, kaj in kako hoče od Sove na področju gospodarske obveščevalne dejavnosti. Pri tem se lahko tudi vprašamo, zakaj Slovenija ni pokupila pol Hrvaške in Srbije ter zakaj se je zgodilo ravno obratno,« pravi Lobnikar.

Na vprašanje, kako so zaposleni na Sovi usposobljeni za preverjanje izvora premoženja bogatih Srbov in Hrvatov, ki vlagajo v Sloveniji, Lobnikar seveda ni mogel jasno odgovoriti. Je pa povedno dejstvo, da za te naloge nihče nikogar ne uči v šolskem sistemu, v obveščevalno-varnostnih vodah pa tudi ne posebej poudarjajo usposabljanje na tem področju.

»To, da v Sovi za takšne naloge niso usposobljeni, je problem, ki pa ni nerešljiv. Veliko večji strukturni problem je, da jim do zdaj nihče ni naročal informacij z gospodarskega področja. To, da Šarec jasno pove, da vsako jutro prebere poročila Sove in da jasno poudari, da je treba spremljati, kdo nam prihaja v hišo, je dober znak, ki nakazuje, da so strukturne spremembe prav usmerjene,« pravi Lobnikar.