»Ati, jutri letim na Korziko!«

Črni dan, Zakaj se je letalo spustilo tako nizko?, Zgubljeni v korziškem brezpotju, Ati, jutri letim na Korziko – Imej se dobro in srečno se vrni ... To je le manjši del množice naslovov, ki so v prvih decembrskih dneh leta 1981 preplavili časnik Delo. Največja nesreča slovenskega letalstva, v kateri je izgubilo življenje vseh 180 potnikov in članov posadke, je pretresla Slovenijo. Danes od nje mineva natanko 37 let.

Delov fotograf Matej Družnik se dolgo ni zavedal, kakšno srečo je imel jeseni leta 1981. Njegov oče je takrat delal za podjetje IMP, ki ga je za eno leto poslalo v Bagdad. »Imel sem dvanajst let, zelo sem bil navezan na starše in ni mi bilo všeč, da je bil oče daleč od mene, zato sva ga z mamo hotela obiskati,« je povedal. Načrte jima je prekrižala očetova selitev – iz prestolnice so ga premestili v Basro, največje iraško pristanišče. »Oče si je vseeno želel, da bi njegov sin doživel kaj veselega. Predlagal je, naj z mamo odletiva nekam na toplo. Kupila je letalske karte do Korzike, nato pa je oče zadnji trenutek spet poklical in rekel, da lahko prideva v Bagdad, saj se je nekaj spremenilo.«

Naslednji dan je Matejeva mama odpovedala let na Korziko in kupila karti za Bagdad. »Ko sva se vrnila, so nekateri njeni sodelavci vedeli, da je pred tem zamenjala karti, drugi pa so jo pogledali kot duha, saj so mislili, da je ni več.« Matej Družnik je vedel, da se je zgodila nesreča in da bi lahko bil na letalu, a se s tem ni obremenjeval. »V tistih letih so nas zanimale druge stvari kot smrt.« Kot je znano, je tudi družina nekdanjega slovenskega premiera Mira Cerarja, ki je takrat štel 18 let, načrtovala obisk Korzike, a je zaradi spleta okoliščin izlet odpovedala.

Vzrok še danes ni pojasnjen

Sto osemdeset ljudi ni imelo te sreče. V največji letalski katastrofi slovenskega letalstva so izgubili­ življenje vsi potniki in člani ­posadke. 1. decembra 1981 se je letalo Inex-Adrie spuščalo proti korziški prestolnici Ajaccio. Tamkajšnje letališče Campo dell'Oro (danes letališče Napoleona Bonaparta) ni imelo radarja. Zaradi gorate okolice in kratke pristajalne steze je veljalo za eno izmed najzahtevnejših za pristajanje. Ob 8.53 je letalo z levim krilom treščilo v pobočje gore San Pietro, preletelo še 700 metrov, nato pa strmoglavilo v prepad. »Francoski ­strokovnjaki pravijo, da je tudi najmanjša napaka pri komuniciranju z letališkim stolpom ali pri pilotiranju v goratem delu Korzike, ki obdaja letališče, nujno usodna,« je še isti dan poročala jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug. Vzrok za nesrečo kljub številnim ugibanjem še danes ni pojasnjen; znano je le, da je bilo nad Korziko oblačno z meglo in vetrovno.



Prva vest, da naj bi strmoglavilo čartersko letalo DC 9, je prišla iz Francije ob 11.18. Nato so sledile mučne ure ugibanja, protislovnih informacij in čakanja na uradno potrditev. Nekaj pred 15. uro so ­lokalne oblasti iz Ajaccia ­sporočile, da so našle letalske razbitine.

Vest ni odjeknila le v slovenskih, temveč tudi v svetovnih medijih. Španska osrednja radijska postaja je vsako uro poročala o nesreči. »V Španiji so od nekdaj pravili, da jugoslovanski piloti slové po vsem svetu. Zato je bilo danes rečeno, da je nesrečo povzročilo nadvse neugodno vreme,« je poročalo Delo. Naslednji dan je objavilo dvanajst prispevkov o korziški tragediji, vključno s prvim seznamom potnikov razbitega letala, kronologijo dogodkov in sožaljem politikov: Sergeja Kraigherja, Viktorja Avblja, tedanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda …

»Prizor je grozljiv. Vse tisto, živo ali mrtvo, kar se je razbilo ob kamenju San Pietra pri Bichisanu, je izgubilo vsakršno obliko. Ostanki človeških žrtev in deli ponesrečenega letala se prepletajo na prostoru 400 krat 200 metrov, v zmešnjavi in grozi, zaradi katere človeku zastane dih,« je za Delo zapisal novinar in urednik Politike Aleksandar Prlja, sicer prvi direktor jugoslovanskega kulturno-informacijskega centra v Parizu.

Epilog leta 2009

Takoj po nesreči je bilo jasno, da bo do posmrtnih ostankov in razbitin letala zelo težko priti. »Od najbližjega zaselka, so nam povedali na prefekturi, je do kraja nesreče poldrugo uro do dve uri hoda, po skalovju in snegu, tako da se je dostop posrečil samo posebnim izurjenim enotam planinske policije in žandarmerije. Brez helikopterjev, brez specialnih vrvi in druge opreme v dolino ni mogoče prenesti ne posmrtnih ostankov ne raztreščenih delov letala,« so ugotavljali v Delu.

Zato ne preseneča, da se je zgodba s čiščenjem gore San Pietro vlekla kar 27 let. »Na gori ni več 27,5 tone letalskih razbitin, očiščene so tudi vse druge posledice letalske nesreče. Na gori je ostalo spominsko obeležje,« je po koncu del dejal tedanji poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj. Naslednje leto, torej 2009., je nesreča končno dobila epilog, ko so na Žalah v skupno grobnico žrtev letalske nesreče na Korziki pokopali še zadnje posmrtne ostanke.