Anatomija delovanja nekega časnika nekega časa

»Gre za žanr, ki bi ga lahko opredelil kot politični triler ali politično kriminalko. Ne trudim se pisati zgodovine, ampak želim razkriti anatomijo delovanja propadlega socialističnega režima, in to prek podajanja zanimivih in, žal, večinoma tragičnih zgodb iz naše bližnje preteklosti. Enostavno sledim dokumentaciji, manj pričevanjem, in zagotavljam vam, da življenje piše bolj napete in presenetljive zgodbe, kot si jih lahko izmisli najbolj bujna literarna domišljija.« – S temi besedami je danes v prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve v Ljubljani pred številnim občinstvom publicist Igor Omerza začel predstavitev prvega dela svoje trilogije Temna stran Dela.

Naslov trilogije med drugim korespondira z naslovom razstave in zbornika člankov ter dokumentov Temna stran meseca. Obe sta leta 1998 nastali na pobudo pisatelja Draga Jančarja kot odgovor na del stalne razstave Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki obravnava zgodovino Slovencev po drugi svetovni vojni. Razstava, ki je bila začasno postavljena v istem muzeju, je poskušala prikazati kratko zgodovino totalitarizma v Sloveniji med letoma 1945 in 1990.

Torej tisto zgodovino, ki je bila v šolskih učbenikih, enciklopedijah in zgodovinopisju večinoma zamolčana. Zgostiti jo je mogoče v kratko sodbo, da povojna oblast ni bila ljudska, ampak partijska. Za svojo vladavino je potrebovala absolutno poslušno orodje tajne policije. Tudi z njeno pomočjo je vzpostavila nadzor nad vsemi vejami oblastmi, tudi nad tako imenovano četrto vejo: mediji.
 

»Osrednja medijska točka«

Zgodovina časnika Dela, ki je nastal leta 1959 z združitvijo časnika Slovenski poročevalec in tednika Ljudska pravica, je tako sestavni del slovenske povojne zgodovine. In na tej ravni je staro Delo, »osrednja medijska točka«, pač hočeš nočeš bilo vpeto v delovanje prejšnjega sistema. Z drugimi besedami: bilo je, kot zapiše Omerza v uvodu knjige, del »anatomije delovanja totalitarnega slovenskega socialističnega režima in njegove že 15. avgusta 1941 ustanovljene tajne politične policije«.

S tega gledišča Delo v povojnih desetletjih ni bilo nič posebnega ali drugačnega od drugih časopisov. Mu je pa bila glede na njegov osrednji medijski status – in nekaj podobnega najbrž velja za državno RTV – namenjena bistveno večja pozornost takratnih oblasti, pa naj je šlo za kadrovanje vodilnih posameznikov, vsebinske usmeritve ali instrumentalizacijo medija pri obračunavanju z »notranjimi« in »zunanjimi sovražniki«. Če pravimo, da so mediji ogledalo družbe, potem to seveda velja tudi za medije v nedemokratičnih družbah.

Prvi del Omerzove trilogije je posvečen predvsem medijskemu pogromu nad Edvardom Kocbekom, pesnikom, pisateljem in politikom krščanske provenience. Tu je Delo, pred njim pa njegova predhodnika, igralo osrednjo vlogo. Prvi medijski linč si je Kocbek prislužil z izdajo svoje knjige partizanskih novel Strah in pogum leta 1951. Kolovodja je bil takratni direktor Slovenskega poročevalca, nato prvi glavni urednik Dela Rudi Janhuba.
 

Najbolj udbovsko nadzorovan posameznik do smrti

Za tedanje razmere kontroverzna knjiga je bila sicer samo povod za oblast, da je lahko obračunala s »tovarišem«, ki ga ni želela več imeti v svojih vrstah (Naključje ali ne, istega leta je bil iz slovenskih šol umaknjen verouk.) Posledica je bila Kocbekova prisilna politična upokojitev in nato za celo desetletje tudi izključitev iz javnega življenja. Postal pa je tudi najbolj udbovsko nadzorovan posameznik dobesedno vse do svoje smrti leta 1981.

​Drugi medijski linč je sledil ob Kocbekovi sedemdesetletnici septembra leta 1974. Protagonist te gonje, usklajene s partijskim vrhom in kulturno vrhuško Josipom Vidmarjem, je bil takratni glavni urednik Dela, 31-letni Mitja Gorjup, glavni pisec trinajstdelnega obračuna s Kocbekom v Sobotni prilogi pa pisatelj Jože Javoršek. Pomenljivo je, da Gorjup, kot dokumentira Omerza, v tem primeru ni bil samo izvrševalec partijske direktive, ampak je deloval proaktivno.

In komaj so se napadi na Kocbeka umirili, je marca naslednje leto v Trstu v uredništvu Borisa Pahorja in Alojza Rebule izšla znamenita knjižica Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v kateri je Kocbek med drugim – prvi javno na Slovenskem – spregovoril o množičnih povojnih pomorih. Sledil je ponovni, več mesecev trajajoč medijski napad, ki je Kocbeka sicer pustil na »svobodi«, zaprl pa njegova prijatelja, Delovega novinarja Viktorja Blažiča (Delo ga v ničemer ni zaščitilo, prav nasprotno) in sodnika Franceta Miklavčiča.
 

Brez alarmantno novih dognanj

Vse to Omerza v knjigi podrobno dokumentira. Poleg tega poskuša odgovoriti tudi na vprašanje, kako je mogoče, da je takratna oblast na vrh Dela postavila v novinarstvu neizkušenega 27-letnega Gorjupa, ki je vodil Delo sedem let vse do svoje prezgodnje smrti, ter pri tem med drugim razkriva veliko prepletenost Gorjupovega pisanja na eni strani in udbovskih informacij, namenjenih političnemu vodstvu na drugi.

Resnici na ljubo je treba dodati, da prva knjiga ne prinaša alarmantno novih dognanj k »osupljivi anatomiji režimsko-udbovskih labirintov«, kot avtor podnaslavlja trilogijo. Omerza je o tem obširno pisal že v svoji izjemno pomembni monografiji Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 (2010), v kateri je celovito popisal in dokumentiral udbovski nadzor nad Kocbekom, pa tudi v knjigi Boris Pahor – V žrelu Udbe (2017).

Bolj intrigantna utegneta biti zato drugi in tretji del trilogije (izšla naj bi do konca prihodnjega leta), v katerih Omerza med drugim napoveduje analizo odnosa Dela do Cirila Žebota, Staneta Kavčiča, Spomenke Hribar in Borisa Pahorja, razkritje udbovskih konfidentov, ki so bili zaposleni v Delu ali pa bili njegovi stalni sodelavci, osvetlil pa bo tudi tiste novinarje, ki jih je Udba nadzorovala, ter novinarsko alternativo režimu, med katerimi so bili tudi Delovi novinarji.

P. S.: Poleti leta 1977 je Mitja Gorjup tajni policiji, ki je panično iskala avtorje neke anonimke, omogočil neoviran dostop do vseh pisalnih strojev v Delovem uredništvu.