Alojz Ihan: »V vsakdanjem življenju ne čutiš, da si država pravzaprav – ti sam«

Kako ste, je moje prvo vprašanje, še preden se posvetiva 'uradnemu delu'. »V redu. Nisem v karanteni,« mi odgovori. Sediva vsak v svojem avtomobilu, kakšnih 50 kilometrov narazen, v običajnih razmerah bi snemala ob kavi, morda v parku ali pa bi se za eno dopoldne radovedno povabila v sterilno okolje inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, kjer preživi največ časa. A razmere so daleč od običajnih, tudi zato sem ga po petih dneh dogovarjanja komaj ulovila, s strašno slabo vestjo, da mu jemljem dragoceni čas. Trenutno je eden najbolj zaželenih sogovornikov v državi, pa se vendar zdi tako umirjen, osredotočen, čeprav ga vsak dan zmoti nešteto klicev, prošenj za komentar ali izjavo.

Kako je v tem trenutku biti zdravnik imunolog v Sloveniji, me zanima. Pričakujem vsaj trohico pritoževanja, gotovo je pred njim še nešteto napornih dni. Pa mi (spet) pomirjajoče, brez sledu drame, odvrne: »Kot zdravnik sploh ne čutim posebne razlike. Je pa situacija seveda nenavadna zaradi okoliščin. Kar je bilo prej rutina, zdaj ni več. Vse se prilagaja epidemiji. Še nikoli nismo imeli izkušnje, ki bi v hipu vse obrnila na glavo.«

Morda netaktno ga izzovem, da je ta situacija zdaj za znanstvenika vendarle unikatna, edinstvena, generacije zanamcev nemara nikoli ne bodo imele priložnosti sodelovati pri čem tako velikem, gasiti takšnega požara. »Sem predstavnik tako imenovane postmodernistične generacije, ki je imela vseskozi občutek, da se ji nič posebnega ne dogaja. Premladi smo za Hitlerja, doživeli nismo nobene vojne. Navajene nekega gradualizma nas je zdaj to tako presenetilo. Ker čeprav se je v preteklosti pojavila kakšna sprememba, je bilo vse precej neboleče. Za to pa smo mislili, da je bolj môra, ki se dogaja drugod. Sočustvovali smo s Kitajci, a hkrati v sebi nismo verjeli, da se nam lahko zgodijo vojaki pred bloki, razkuževanje izumrlih ulic, maske.«

Slovenska kultura je povsem drugačna, pri nas preprosto ni mogoče, da bi v hipu izpraznili ulice, pripoveduje. »In vendar, ko nastopijo nevarne okoliščine, smo enaki v čisto vsaki kulturi. Ko gre zares, se sploh ne razlikujemo med seboj tako kot v času miru. V nas se takrat sprožijo neki mehanizmi, pranagoni, ki so se oblikovali, ko se še nismo delili na rumene, črne, bele, Kitajce ali Slovence.«



Vas je kaj strah, mi zleti iz ust. »Ne. To se ne more primerjati recimo z osamosvojitveno vojno, čeprav imamo spet nazaj Jelka Kacina (smeh). Strah me je bilo leta 1991, letala in bombe, vsi smo se zavedali, da so naslednji korak že lahko razbite ulice, stavbe. In čeprav sam spadam že v generacijo, ki bi se morala tega virusa malce bolj bati kot mlajši, opažam, da me je – morda tudi zaradi mojih let in življenjskih izkušenj – vedno manj strah.« Pravi, da ima kot profesionalec svojo rutino tudi, ko naokrog ne razsaja virus. Ve, kaj sme prijeti in kako. Vrata, če niso drsna, na primer, veliko raje odpira s komolcem kot z dlanjo. Zanj, še razloži, ti dnevi zato niso tako zelo naporni, ko govoriva o silnih spremembah.

In mi, laiki? Mi, ki nenadoma dobimo kup pravil, ki jih sicer nismo navajeni upoštevati. »Verjamem, da je nelagodno. Kot ko človek prvič stopi na smučke ali na sup. Nimaš dobrih občutkov.« Je strah, ker je neizbežno prisoten vsaj nekje tam na zatilju, upravičen?

»Poslušati je treba svoje občutke. V teh nihče ne pretirava. Morda je za nas, mikrobiologe, imunologe, infektologe, ravno zato to tako 'normalna' situacija. Čeprav se je količina dela znatno povečala, gre v osnovi še vedno za okužbe, preiskave, statistiko. V našem delovnem okolju, čeprav je inštitut eno od glavnih središč te krize, ni takšnih sprememb, kot pa se dogajajo v družbi. Preiskave so se pač prerazporedile, mnoge so upadle zaradi odpovedi številnih nenujnih operacij, ambulant, medtem ko je korona-diagnostika čez noč šla v nebo in jo v enem dnevu naredimo več kot prej celo sezono. Na srečo smo tako velik in organiziran inštitut, da je tudi tak prehod za nas neke vrste rutina in v tem nam verjetno vsaj v tristokilometrskem krogu ni para.«

Zanj, še pravi, je veliko večja sprememba, da v tem trenutku ne ve, ali bo odprt servis, na katerega bi zjutraj peljal avto. In kako se od servisa odpeljati na Inštitut, če ni mestnega prometa. Za ljudi, ki so v doma v »osami«, pa bi priporočal, da to vzamejo kot počitnice z začetku avgusta, ko se človek lahko prepusti ležernosti. Dva tedna zveni skorajda sanjsko, a kaj, če se to zavleče v mesec, dva?



Če bi se človek hotel malo potolažiti, bi si naslikal podobo štirinajstdnevnih počitnic, med katerimi se lahko odpočije, da možgane na pašo, uživa med štirimi stenami, se posveti sebi. Dva tedna zveni skorajda sanjsko, a kaj, če se to zavleče v mesec, dva?

»Ne zavedamo se, da je premagovanje pandemije s socialno osamitvijo nekaj povsem novega. V preteklosti so seveda bile karantene, a to zdaj ni isto. Bistvo karantene je ograda, izgon bolnih in prekletih z namenom, da zunaj karantene vse normalno deluje. Karantena je zapor z vsemi elementi prisile. Medtem ko izum protivirusne socialne distance pomeni prostovoljen, ozaveščen in planetarno sinhroniziran razmik vseh ljudi, da virus ne bo skakal z enega človeka na drugega. To je epohalna novost informacijske dobe. Čeprav po drugi strani ravno to, da smo fizično tako planetarno povezani, omogoči bliskovito širjenje okužb, bolj ko je neka država prometno in kulturno vozlišče, hitreje jo prizadenejo okužbe. In večji kaos nastane, če taka država v samoobrambi pred okužbo zapre svoje meje. Ko svet, ki stavi na brezhibno, sprotno planetarno logistiko brez zalog, nenadoma zapre meje, ugotovimo, da smo že naslednji teden lahko goli, bosi, lačni in nemočni. Planetarna povezanost človeštva je naša največja moč in naša največja ranljivost. A ob vsej fascinantnosti našega planetarnega protivirusnega razmika se moramo zavedati, da tak ukrep epidemiološko pravzaprav podaljša obdobje bolezni. Če ne bi čisto nič ukrenili, bi šla tako nalezljiva bolezen v dobrem mesecu mimo. Hitro bi bili prekuženi, gospodarska škoda bi bila manjša, ne bi se zgodila taka paraliza družbe. Čim bolj uspešni bomo s to paralizo, tem dlje bo trajalo obdobje osamitve.«

Zanimiv paradoks. To obdobje lahko namreč razvlečemo v štiri, pet mesecev. In kot zrela družba bomo žrtvovali blaginjo in socialne stike za to, da zavarujemo najšibkejše. »V danih razmerah je to edina izbira. Danes ni družbe, ki bi prenesla odločitev, da hladnokrvno žrtvuje pet ali deset odstotkov ljudi, včasih je bilo to mogoče, ker so ljudje za najhujše katastrofe dolžili bogove, medtem ko se danes družba s krivdo žrtvovanja svojih ljudi ne bi več pobrala, razpad bi bil neogiben.« Kot v zgodbi o Mobyju Dicku, kjer so kanibalizem ponesrečenih ribičev prikrili z zgodbo o morilskem belem kitu.



Ne morem se znebiti občutka, da nas bo preizkušnja s koronavirusom spremenila. Kot družba moramo iz tega izvleči vsaj nekaj pozitivnega. Uvideti, da nekatere stvari niso samoumevne, da ne smejo biti. »Upam, da bomo predvsem usvojili lekcijo, kako je pametno ukrepati prej. Slovenci že dvajset let mislimo, da se stvari kar same od sebe nekako uredijo. Odkar smo se prepustili objemu evropske skupnosti, imamo preveč letargičen občutek, da se nam ne more zgoditi nič strašnega. Navsezadnje smo središče nekega okolja, ki nam bo že zaradi sebe dalo navodila, kako ravnati. Pogosto imamo lažen občutek, da je bolje malo počakati, pogledati, kaj se bo zgodilo drugod, in nato izbrati neki že preizkušen vzorec ter se ravnati po njem.«

To se nam je zelo maščevalo pri gospodarski krizi, pravi, ko bi lahko in celo morali ukrepati hitro in učinkovito, a smo – tipično za nas – izbrali status quo. »Če kaj, bo ta virus dobra šola, da je treba odločno ukrepati. Če med gospodarsko krizo zaradi ekonomske neukosti nismo imeli ponotranjenega občutka, da je bolje nekaj narediti kot čakati, pa nam je fizična ogroženost, kot jo predstavlja virus, vendarle zdramila preživetveni nagon. Zjutraj sem na bencinski črpalki na primer videl, da imajo že pri blagajni rokavice, s katerimi lahko vtipkaš pin kodo. Droben detajl, ki kaže, da vsak posameznik razmišlja o rešitvah.«

Potem je tu lekcija številka dve, za katero si želi, da bi jo kot družba usvojili. Da smo namreč brez delujočih in učinkovitih javnih mehanizmov, se pravi države kot take, povsem nemočni. »V Sloveniji smo posvojili ta po malem anarhični odnos do oblasti, ki je bil v nekdanji Jugoslaviji preživetveni mehanizem. Takrat smo bili svobodnjaški, uporniški. Ni nas brigalo, kaj govorijo oblastniki. Ampak posledica takega uporništva je to, da nisi ponosen na svojo skupnost in se z njo ne identificiraš.«

Da ne izobesiš zastave na balkon ob državnem prazniku? »To je samo simptom. V vsakdanjem življenju ne čutiš, da si država pravzaprav – ti sam. Morda se bomo naučili, ko bomo ta odnos videli kot edino pot iz krizne situacije. Se bo pa, upam, spremenilo še nekaj. Gospodarjenje z lastnimi viri. Naročanje stvari iz tridesetih držav ima neke meje. Če je tiskarna na Kitajskem za pet centov cenejša, ni logično, da slovensko knjigo tiskamo tam in jo nato z ladjo vozimo k nam. Za to imamo fizične skupnosti. In kriza, ki jo zdaj doživljamo, je prav to – kriza fizične skupnosti. Virus je hudo fizična stvar, čeprav nevidna. Širi se na razdalji metra in pol. Absolutna fizika.«

Kakšen zanimiv udarec nam je torej vrnila mati narava, z bližino si pravzaprav – škodimo. Ampak se, po besedah dr. Ihana, z bližino obenem tudi rešujemo. Ni ga algoritma, ki bi nas zdaj s pomočjo brskalnika iz ZDA lahko rešil. »Virus je zanimiv ravno zato, ker je absolutno neviden, a hkrati tako absolutno fizičen. Kartografira nam naše fizično okolje do metra in pol natančno, kroji našo pot. Postavlja meje. In to v času, ko smo vsi mislili, da je fizika postala povsem nepomembna. Na facebooku smo lahko v istem trenutku na zvezi s sosedom ali prijateljem iz Kitajske. Ko gre za virusne probleme, pa nas nenadoma ogrožajo naši bližnji, a hkrati se samo z njimi lahko rešimo iz te zagate.«



Bi lahko o delu imunologov in mikrobiologov danes, v času pandemije, kakršne ne pomnimo iz bližnje preteklosti, lahko govorili kot o nekakšnem sadizmu? Ne kroži o kirurgih celo (neposrečena) šala, da uživajo v vonju po krvi? »Nekaj užitka, kakorkoli nenavadna je raba te besede v sicer žalostni situaciji, vendarle mora biti, ko ste priča pravzaprav zgodovinskim trenutkom,« ga vprašam, malce boječe, ker nisem prepričana, da bo razumel, kam merim.

»Ta epidemija je zadnja stvar, ki bi jo želel doživeti, če bi lahko izbiral. Toda v strokovni dimenziji smo seveda strokovnjaki vsak na svojem področju tudi kot jadralci, ki jih bolj kot nežen burinček vzburi plovba na skrajnem robu vetra, ki jadrnico položi tako, da refleksi tulijo alarm, jadralec pa ve, da je adrenalin povsem v območju varnega in obvladljivega. Ker pozna mehanizme in vidi rob, do katerega brez skrbi greš in pogledaš v globino. In ta adrenalinski občutek, ki ga imamo Slovenci kot naravni hribolazci zelo radi, je v resnici nekakšna perverzija, izzivanje adrenalina iz varnega zavetja svojih dolgoletnih izkušenj.« Ne drezam naprej, čeprav me mika. Potrdi pa, da je vsekakor zdaj cela znanstvena skupnost vznemirjena, kup je razprav, korespondence.

Ljubitelje nogometa bo gotovo razveselila primerjava z ligo prvakov, ki jo ponudi. Lepo sva se torej vrnila na začetek. Sama namreč vztrajam v maniri, da se omenjeni finale odvrti vsako leto, medtem ko je pandemija prišla in obsedla ves svet – kot posebna, edinstvena. Ne strinja se.

»Tudi v preteklosti smo imeli nekaj podobnih dogodkov. Ebola pred časom je bila na začetku videti celo še precej hujša. A hkrati je bila vseeno pregroba bolezen, da bi se lahko bolj razširila. Bolezen, ki je namreč tako razbijaška kot ebola, sama sebe požre. Ponavadi je pri virusih tako: razširjajo se tisti, ki so zelo nalezljivi, a hkrati primerno blagi. Sicer se ne morejo obdržati. Virusu, ki je zelo nalezljiv in prav toliko smrtonosen, bo kmalu zmanjkalo ljudi. In ta koronavirus, ki povzroča covid-19, je prav na meji optimalnega razširjanja in povzročanja kar največ škode, ki je še znosna za preživetje.«



Kdaj bo torej konec? »Ko bo nekoč dosežena prekuženost, se bodo težave nehale. Je pa v patogenezi tega virusa še nekaj: ima čudno lastnost, zato nismo povsem prepričani o minljivosti njegovih posledic. Poškodbe, ki jih povzroči, mogoče vendarle niso tako prehodne in nedolžne, da bi imel človek po koncu bolezni enako pljučno funkcijo. Nekatere prebolevniške študije niso tako zelo nedolžne, da bi kar dejali, kako ni nič posebnega, če ga preboliš.«
​
Veliko je v medijih te dni, skorajda nemogoče ga je dobiti na telefon, veliko piše, objavlja. »Cela država je otrpnila zaradi ene nevidne zadeve in ljudje to berejo. Pa mi ni jasno, zakaj.« Odvrnem, da nas najbrž pomirja njegov umirjeni ton, jasna, nedvoumna pojasnila. Njegova racionalnost očitno narodu dobro dene, vprašam retorično. »Morda je to res dobra razlaga. Če celotna družba otrpne, je logično, da človek išče neko zavetje. Naravna reakcija je verjetno, da se ljudje s tem veliko ukvarjajo. Odzivamo se pač na dogajanje v skupnosti. Kot posameznik bi najbrž obveljal za nenormalnega, če bi bil zmožen kar oditi na počitnice, se umiriti med vsem tem, se sprostiti. Bi bilo pa tam veliko lepše. (smeh)«

Še danes sredi noči na izust povem vrstice iz njegovega Srebrnika. O otrocih, ki se ne smejo zbuditi, da jim ne osujemo sanj. Nekje je o pesniški zbirki, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, dejal: »Srebrnik je začel nastajati v nekem poletju, ko so se začele dolge, dolge počitnice in so me opravljeni izpiti po prvem letniku medicine pustili zmagoslavnega, a hkrati tesnobno praznega. Bilo je kot črna luknja maratonca, ki se sesede v travo in nemočno ožet do pepela izgorelega adrenalina strmi v prazno nebo.« Želela sem ga vprašati, v avtomobilu, 50 kilometrov stran, kaj bo nastalo, ko bo nebo znova jasno po koronavirusu. Pa nekako ni bil pravi trenutek.



-------
​

Avtorica je zaposlena v Delovnici.