Alarm zvoni, na pregled pa čakajo eno leto

Mnogi mladi imajo zaradi učnih težav in številnih pritiskov tako v družini in v šoli kot v družbi občutek, da se jim spodmikajo tla pod nogami in se s stisko vse težje spopadajo. To se prenaša v vedenjske težave, celo izbruhe jeze, ali pa v osamo in tesnobo, kar se pogosteje kot fantom dogaja dekletom.

Marsikateri mladostnik se nemočen zateče h kajenju in uživanju drog ali pa uteho išče v hrani. Zato se tudi teže usede h knjigam in domačim nalogam, ima težave s koncentracijo, kar se pozna na ocenah. Slabe ocene, nedokončani razredi in letniki pa stisko še poglabljajo in mladi se znajdejo v začaranem krogu.

Vse te težave pri mladostnikih pogosto lahko vodijo do vedenjskih in duševnih motenj. Anksioznost in depresija skupaj z manično epizodo, bipolarno afektivno motnjo niso le bolezni odraslih, ampak, kot opozarjajo strokovnjaki, vse pogosteje tudi otrok. V že tako turbulentnem obdobju njihovega razvoja lahko postanejo pomemben dejavnik tveganja za samomorilno vedenje.

Vrata šolskega dispanzerja so praviloma prva, na katera otroci in mladostniki potrkajo po pomoč. Tako rekoč ne mine dan, da zdravniki ne bi sprejeli nekoga, ki bi potožil nad stisko, potrjuje zdravnica Zdravstvenega doma Bežigrad Tanja Javh.

Ko se z njimi pogovarja v svoji ordinaciji, pogosto sliši, da ne zmorejo pritiska v šoli in doma, bojijo se, da se bodo slabo odrezali pri športnih dejavnostih, skrbi jih tudi, da jim ne uspeva slediti nenapisanemu pravilu: v vsem moraš biti preprosto najboljši.


 

Nepremostljive ovire

Strokovnjaki opozarjajo na predolge dobe za obravnavo fantov in deklet z resnejšimi duševnimi stiskami. Že vrsto let se kaže pomanjkanje kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in specialnih pedagogov, ki se za otroke zavzamejo, ko tako presodijo šolski zdravniki ali pediatri. Že več let se vsi sprašujejo, v kolikšni meri in do kdaj je še dobro mladim predpisovati zdravila, kadar niso res nujno potrebna – predpisujejo na primer antidepresive, antipsihotike in psihostimulanse, nekatera zdravila, na primer anksiolitiki, hipnotiki in sedativi, pa lahko celo povzročajo odvisnost.


 

Mladim vse več zdravil

Že analiza statističnih podatkov o izdajah receptov, ki jo je leta 2015 pripravilo Delo na podlagi podatkov Nacionalnega instituta za varovanje zdravja (NIJZ), je pokazala, da je naša družba precej bolj medikalizirana, kot bi morda pričakovali. Posebej skrb zbujajoče je, da so anksiolitike in antidepresive predpisovali že malčkom do četrtega leta.

V novejši analizi NIJZ navaja, da so med letoma 2008 in 2015 otrokom do petega leta predpisali skupaj 168 receptov za antidepresive in 7581 za anksiolitike. V publikaciji Duševno stanje otrok in mladostnikov v Sloveniji opozarjajo, da je v tem obdobju opaziti »zelo velik porast v absolutnem številu izdanih receptov za anksiolitike do petega leta, manjši pa je porast pri šest- do štirinajstletnikih.«

Nasploh mladim predpisujejo čedalje več zdravil. Starim od 15 do 19 let so leta 2015 predpisali 73 odstotkov več zdravil za zdravljenje duševnih motenj kot 2008. Publikacija še navaja, da je bila »razlika med spoloma največja v starostni skupini od 6 do 14 let, kjer so fantje porabili trikrat več zdravil kot dekleta.«

Do zdaj se osnovni trendi niso spremenili. Socialna pedagoginja Helena Jeriček Klanšček z NIJZ, ki je sodelovala pri pripravi analize, je s kolegi potrdila, da mladi ob blažjih simptomih zdaj še prej poiščejo zdravniško pomoč kot pred leti, za blaženje simptomov pa jim zdravniki pogosteje predpišejo zdravila. Lani so otrokom in mladostnikom izdali največ receptov doslej – 65800. Te spremembe bi lahko med drugim pripisali večji ozaveščenosti družbe o problematiki duševnih težav, novim raziskavam na tem področju in dodatnemu izobraževanju zdravstvenih delavcev, poudarjajo na NIJZ.



»V otroštvu moramo nekatere duševne motnje takoj in absolutno zdraviti z zdravili,« poudarja specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Maja Drobnič Radobuljac z ljubljanske psihiatrične klinike. Če na primer ne bi zdravili bipolarne motnje, bi tvegali, da bi bili možgani nepopravljivo okvarjeni, opozarja.

Zdravila pa pri večini duševnih motenj specializirani zdravniki predpisujejo šele po tem, ko izčrpajo druge možnosti. Večino kriznih stanj poskušajo ublažiti s svetovanjem, psihoterapijo in ukrepi v otrokovem okolju, delom z družino, šolo in drugimi institucijami. Razumejo namreč, da so mladi občutljivi na marsikatere spremembe v okolju, ne le na težave v šoli. V psihoterapiji in z ostalimi ukrepi otroka skušajo razbremeniti, pravi Drobnič Radobuljčeva.


 

Do nujne obravnave pridejo pozno

Pomembno je, kako hitro starši za otroke sploh poiščejo pomoč in kdaj prepoznajo težavo. Ko jo in če se pokaže za resno, pa so po napotitvi osebnega zdravnika soočeni z dolgo čakalno vrsto pred vrati specialista. Tudi ko že zvoni alarm, na obravnavo pri kliničnem psihologu lahko čakajo do osem mesecev ali celo enega leta.

Na glavo se je v zadnjih letih obrnil tako rekoč ves sistem, opozarjajo strokovnjaki. Mreža skupin za duševno zdravje se je drobila in skoraj razpadla. »Tudi nas so prizadeli ukrepi ob kriznem varčevanju. Kadrov je bilo vse manj in manj na vseh področjih. Hkrati pa so imeli delavci v šolah in socialni delavci ter psihologi na centrih za socialno delo zaradi let varčevanja slabše možnosti za dodatno izobraževanje,« pravi Maja Drobnič Radobuljac.
 

Pomoč na poti, vsaj na papirju

Vendar sogovorniki, kot pravijo, ne mečejo puške v koruzo. Na sistemske težave so dolgo opozarjali, njihove napore je okronala Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja. Ta naj bi zakrpala luknje v mreži podpornih služb. Predvideva namreč vzpostavitev 25 centrov s popolnimi ekipami strokovnjakov, ki bodo pomagali mladim. Trenutno se za to pomoč v okviru petletnega programa že dve leti izobražuje 26 do 28 novih kolegov specializantov pedopsihiatrije in nakateri bi lahko specializacijo zaključili prej kot v treh letih, napoveduje Drobnič Raduboljčeva. In dodaja: »Upamo, da jih bomo lahko zadržali v Sloveniji.«

Kako se bo ideja resolucije o duševnem zdravju prelevila v prakso in ali bo tako le prekinjeno stanje, ki mlade v duševni stiski v najbolj občutljivem obdobju pušča na cedilu, je, kot opozarja, odvisno od politične volje – od papirja do izvedbe je namreč dolga pot.

Časa nimajo ne politiki, predvsem pa ne mladi. »Možnosti za zdravo socializacijo so okrnjene, popoldnevi 'pred blokom' so za večino minili,« poudarja Maja Drobnič Raduboljac in zaključi: »Duševne motnje so sicer res posledica nenehnih sprememb, a hkrati obstajajo tudi možnosti za odkrivanje duševnih bolezni.«

***

Kaj otroci menijo o duševnem zdravju?

Sašo: »Najhuje se je zapreti v sobo in biti sam. Potem o tem razmišljaš, Potem si nenehno obremenjen in si seveda slabe volje.«

Viktorija: »Ne moreš za vsako stvar jamrati, moraš biti toliko samostojen, toliko prepričan vase, da boš problem rešil. Najprej poskusiš sam, kaj ne? A pomaga tudi, da nekomu poveš.«

Katja: »Če te starši ne spoštujejo, padeš nekam, od koder se sam ne znaš pobrati sam. Nisio dovolj močan, da bi premagal oviro. Ponekod je tako, da se moraš postaviti sam zase in boš precej boljše volje.«

Tadej: »Če si v družbi s kolegi, se zabavaš in tudi pozabiš. Najhuje je potem, ko si sam. Potem šele začneš premišljevati.«