V nadaljevanju preberite:

Po nekaj letih odmora, ko otroška srčna kirurgija ni več polnila naslovnic, jo zdaj spet vračamo nanje. Ko je že kazalo, da se bodo po desetletju bojev znotraj stroke, ugovoru vesti, mednarodnem poročilu, ki je razkrilo vso bedo zdravljenja prirojenih srčnih napak v obdobju 2007–2014, in odhodu številnih predanih strokovnjakov iz ljubljanskega kliničnega centra zadeve končno umirile, da bo za otroke kar najbolje poskrbljeno, je zdaj spet udarila slaba novica. Roman Gebauer, vodilni češki otroški srčni kirurg, ne bo več operiral v Ljubljani.

Kot je razumeti iz njegovega pisma, so ga odgnali slabi odnosi, kot pika na i pa to, da so transplantacije otroških src potekale brez prisotnosti pediatričnih kardiokirurgov. Ni čudno, da se človek, ki je opravil številne transplantacije in ki ve, da je za otroke dovolj dobro le najboljše, začne počutiti odvečnega.

Kaj Gebauerjeva prekinitev sodelovanja pomeni za paciente s prirojenimi srčnimi napakami?