Zrcalo kaosa v glavi

Tek po okoliških hribih ekspresno pošlje možgane na pašo in še hit­reje utrudi telo. Dobrih deset kilometrov čez drn in strn je običajno dovolj, da pridem domov kot cunja, a spočite glave in dobre volje.

Tako naj bi bilo tudi včeraj, a sem očitno tekel z nekoliko preveč odprtimi očmi in možgani očitno niso šli na pašo. Zato sem opazil več kot običajno. Zvončki, trobentice, mačice, vse to že poganja ob bistrem potoku na robu krajinskega parka Ljubljansko barje. Spokoj in mraz nedeljskega dopoldneva režeta v glavo, sem in tja se sliši kakšna kanja. Nobenih odvečnih zvokov in nikjer nobene odvečne slike.

Potem pa čisto blizu potoka zagledam velikanski kup. Več deset kubičnih metrov hlevskega gnoja čaka na marljivega kmeta, da ga raztrosi po od Nature 2000 zaščitenem barjanskem travniku, pod katerim so zaloge pitne vode za prebivalce zelene prestolnice Evrope.

Kaj je metanje ton iztrebkov neposredno nad pitno vodo drugega kot neumnost? To sem se spraševal, ko sem se vzpenjal v strm hrib. Komaj sem si malo oddahnil, da mi ne bo treba več gledati grdega dokaza človeške neumnosti, že sem v grabnu pod gozdno cesto opazil star štedilnik in plastično vedro z ostanki barve ter kup praznih rdečih in zelenih pivskih pločevink.

Tudi na videz nezdružljivo neumen človek lahko združi in s tem umaže svoje okolje. Ubogi bebec ne more razumeti, da ko umaže gozd meni, ga umaže tudi sebi. Bebec, ki zmore odpeljati smeti več kilometrov daleč v gozd namesto na organizirano deponijo, se gotovo veseli, da bo nekoč prišel na oblast nekdo, ki bo naredil red v državi. Ne ve pa, da mu reda v glavi ne more narediti noben politik.

Preden se začnemo dogovarjati o novih spomladanskih čistilnih akcijah, se dogovorimo, da bomo stvari imenovali s svojim imenom. Packom recimo bebci, ker ob obilju informacij o škodljivosti onesnaževanja nimajo izgovora in si drugega ne zaslužijo.