Vse živo

Plemenu vrtičkarjev sem se pridružila pred šestimi leti. Vzrok je bil precej klišejski: prste, ki večinoma delajo s tipkovnico, sem hotela zaposliti z delom z bolj oprijemljivim rezultatom, kot je pisanje člankov. Teorijo, o kateri sem pisala, sem hotela prenesti v prakso.

Ko se zdaj spomnim študioznega pristopa, preden sem zasadila tiste štiri gredice – s tečajem, prebiranjem literature, izdelavo sadilnega načrta z obveznim upoštevanjem kolobarja, dobrih in slabih sosedov –, se samo drobno nasmehnem in si rečem, ti piflarka. Še vedno se oglasi ob začetku sezone, ko je treba vse nakupljeno seme in sadike razporediti po bistveno večji parceli od prvotne, a jo uspešno zatrem in se raje prepustim občutku in užitku.

Ko zakopljem roke v zemljo, preusmerim vso pozornost v območje slišnega, vidni aparat zazna le tisto, kar se pojavi med mojo sklonjeno glavo in zemljo. Pikapolonico, ki jé uši, mrmranje opraševalcev, ki se pasejo na boreču, krakanje vran, ki preletavajo bližnje travnike in njive. Tudi ljudje postanejo zvoki, ki jih ustvarjajo, in ti povedo veliko o njih. »So spet prišli Američani,« starejši moški glas šaljivo pozdravi ženskega, ki obira koloradske hrošče. »Prekleti voluhar, vse mi bo požrl«, slišim nerganje soseda in zatem top zvok kola, ki ga zasadi v voluharjev rov. Že od daleč prepoznam pozdrav, ki naznanja, da bom morala dvigniti glavo in se bo trenutek, ko sem najbolj »tukaj in zdaj«, razblinil.

Tudi meni ni spodbudno gledati, kako solata ponika v luknje v zemlji, zeljni listi pa so vsak dan bolj objedeni, a sem sklenila, da me to ne bo vznemirjalo. Del pridelka zavestno žrtvujem, saj vem, da mora jesti še kdo drug, četudi voluhar. Tudi on je del biodiverzitete, ki jo uspešno radiramo. Če komu ta pojem nič ne pomeni, naj si predstavlja sebe na pisanem cvetočem travniku. Biodiverziteta je pestrost vsega živega.