Vlada bi ukinila še zadnje varovalke pred škodljivimi projekti

Predloga zakona o urejanju prostora in zakona o varstvu okolja ukinjata še zadnje varovalke pred škodljivimi projekti, saj posameznike in nevladne organizacije izključujeta iz ključnih okoljskih postopkov, opozarja več nevladnih organizacij.

Iz dopolnjenega predloga novega zakona o urejanju prostora, ki je bil 31. decembra lani poslan v medresorsko obravnavo – zaključila se bo 22. januarja –, je »čez noč« izginil člen, ki omogoča sodno varstvo, in je tako posameznikom, ki so jim bile kratene pravice, kot tudi varuhom okolja in narave dopuščal začetek upravnega spora zoper prostorske izvedbene akte. »S takšnimi pravili bodo v vaši okolici lahko pričeli z gradnjo škodljivih industrijskih objektov ali predelovalnic odpadkov, vendar se zoper takšne odločitve enostavno ne boste mogli več pritožiti,« navaja Umanotera v sporočilu za javnost v imenu več organizacij.

Nevladniki opozarjajo tudi, da vlada »nerazumno zaostrene« pogoje za sodelovanje naravovarstvenih organizacij, ki so bili uvedeni spomladi, z osnutkom zakona o varstvu okolja, sprejetim oktobra lani, prenaša še na nevladne okoljevarstvene organizacije. V novem osnutku zakona o varstvu okolja, ki je bil v javno razpravo prav tako poslan zadnji dan lanskega leta, pa gre vlada še dlje. »Nevladne organizacije preprosto izloča iz ključnih okoljskih postopkov. Po novem te ne bodo več mogle sodelovati v presojah, ampak se bodo lahko le pritožile na sprejeto odločitev, pravijo v Umanoteri.
 

Odpiranje vrat projektom, škodljivih za okolje, naravo in zdravje

»Okolje nima glasu, da bi se branilo samo, zato je pomembno, da ga lahko v uradnih postopkih v našem skupnem interesu zastopamo okoljevarstvene organizacije, ki nam je država priznala, da delujemo v javnem interesu,« opozarjajo v Umanoteri. Državo k spoštovanju tega zavezuje leta 1998 sprejeta aarhuška konvencija, ki ureja osnovna demokratična načela in pravice civilne družbe na področju varstva okolja, še opominjajo. »Videti je, da se trenutna oblast ne zaveda obveznosti in dolžnosti, ki smo jih z ratifikacijo te konvencije prevzeli, ali pa ji za to enostavno ni mar. Iz zakonov so izbrisali pomembne okoljevarstvene varovalke ter Slovenijo tako pahnili v novo sramoto pred EU,« so zapisali v Umanoteri.

»Nevladne organizacije, ki delujemo v javnem interesu na področju varstva okolja in narave, smo že dlje časa trn v peti vsem, ki želijo izvesti projekte ne glede na njihove škodljive posledice. Ministrstvo za okolje in prostor z zadnjimi predlaganimi spremembami na široko odpira vrata projektom, ki bi lahko povzročili dolgotrajno škodo našemu okolju, naravi in našemu zdravju. Kakovostno okolje, narava in zdravje so naše skupno dobro in ne morejo postati predmet kratkoročnih zasebnih interesov!« meni vodja projektov pri Umanoteri Andrej Gnezda.
 

Okoljsko ministrstvo: pravno varstvo z umikom člena ni okrnjeno

Na okoljskem ministrstvu so priznali, da je bil člen, ki ureja sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte, po javni razpravi umaknjen iz dopolnjenega osnutka zakona, ki je sicer še v fazi priprave in bo po medresorski obravnavi posredovan na vlado. »Ob analizi pripomb ter problematike in ob dejstvu, da je zoper sedaj veljavni člen, ki ureja sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte, podana zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti na ustavno sodišče, smo presodili, da pravno varstvo tudi brez predmetnega določila ni okrnjeno,« so zapisali na ministrstvu.

Vsakdo, ki izkaže pravni interes, namreč lahko vloži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti splošnega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. To pomeni, da lahko vsak, ki izkaže pravni interes, na ustavno sodišče poda tudi pobudo za presojo zakonitosti prostorskega akta, so navedli.

Trditev Umanotere, da »bodo lahko investitorji pričeli z gradnjo tudi za okolje škodljivih industrijskih objektov ali predelovalnic odpadkov, vendar se zoper take odločitve ne bo več mogoče pritožiti«, po besedah ministrstva ne drži in ni povezana z vprašanjem uveljavljanja pravnega varstva. Pojasnjujejo, da v postopkih priprave prostorskih izvedbenih aktov poleg javnosti sodelujejo številni nosilci urejanja prostora ter različne stroke, katerih naloga je varovanje okolja, naravnih resursov, ohranjanja narave, kulturne dediščine, voda in drugo. »Umestitev posega v prostor s pripravo prostorskih izvedbenih aktov je interdisciplinaren in zahteven postopek prav zaradi dejstva, da je treba v prostoru uskladiti tako razvojne kot varstvene interese.«
 

Izločanje nevladnih organizacij bo postopke podaljšalo

Izjave o predlaganih zakonskih spremembah so podali tudi predstavniki osmih drugih nevladnih organizacij. Uroš Macerl iz Eko kroga: »Če bi pred leti veljala tako skrajno omejena možnost sodelovanja nevladnih organizacij v postopkih, kot to predlaga osnutek zakona o varstvu okolja, potem bi cementarna v Trbovljah še danes nezakonito sosežigala odpadke na podlagi nezakonito izdanega okoljskega dovoljenja. Poglejte, kateri industrijski obrati so v vaši bližini, in si predstavljajte njihovo obratovanje brez vsakršne možnosti nadzora civilne družbe in javnosti. Vlada nam očita, da se v postopke vključujemo prepozno, s tem predlogom pa nas potiska v natanko tako pozicijo, ki nam jo sicer sama očita.« 

Marko Peterlin ​z Inštituta za politike prostora je dejal, da »možnost sodelovanja nevladnih organizacij v postopkih omogoča soočanje različnih mnenj in razreševanje spornih vprašanj takrat, ko je to smiselno in možno. Če se lahko z načrtovanimi projekti seznanimo šele na koncu, ko je že vse odločeno, se bo vsak pomislek sprevrgel v spor, ki se lahko vleče leta in leta. Izločanje nevladnih organizacij tako v praksi postopkov ne krajša, ampak jih podaljšuje. To so spoznanja iz dolgih desetletij prakse, ki so prav zato vgrajena v mednarodne konvencije in Evropski pravni red, zavedajo pa se jih tudi izkušeni in odgovorni investitorji«.

Barbara Kvac iz društva za sonaraven razvoj Focus prav tako opozarja, da je omejevanje pravic nevladnih organizacij v ključnih okoljskih postopkih v nasprotju s priporočili o izvajanju aarhuške konvencije. Poleg tega v Focusu menijo, »da izključevanje nevladnikov ne pomeni skrajševanja obdobja odločanja v okoljskih zadevah. Kvečjemu nasprotno – ker v samih postopkih nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu ne bomo mogle več sodelovati, je verjetnost, da se bodo zadeve razčiščevale na sodiščih, še večja. Sodni mlini pa so počasni«.

V Greenpeacu že od aprila lani zaskrbljeno spremljajo poteze ministrstva za okolje. »Na mizi imamo še en predlog za zniževanje okoljskih standardov v Sloveniji in za utišanje okoljskih organizacij. Bolj kot imajo kritični glasovi zvezane roke pri postopkih odločanja – torej prav tam, kjer se lomijo kopja – večja je možnost, da interes maloštevilnih ali želja po zaslužku prevlada nad dobrobitjo okolja in zdravjem ljudi,« je dejala Sara Kosirnik. 

Urša Koce iz društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) »Človek je tesno vpet v naravo in ni ločen od nje, zato ohranjanje narave ni nekakšen dekorativni dodatek varstvu okolja, ampak pametno varstvo okolja temelji na ohranjanju narave. Če varstvo okolja prihaja v resen konflikt z ohranjanjem ekosistemov in biodiverzitete, je to znak, da se rešitve za okolje ne iščejo v pravi smeri. V sedanji okoljski krizi moramo v največji možni meri iskati rešitve, ki temeljijo na naravi. Naravo in naš stvarni položaj v njej moramo kot družba v polnosti ozavestiti. Zato narava kot bistveni temeljni del okolja v krovnem okoljskem zakonu ne sme biti potisnjena v brezimnost in jo mora zakon tudi jasno opredeliti, kar pa je iz osnutka zakona o varstvu okolja na žalost izpadlo.«

Tamara Tomanić iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost se sprašuje, ali bi radi še bolj uničili naravo in pregreli planet. »Vlada s predlaganimi spremembami napada še zadnje varuhinje in varuhe narave – prebivalke in prebivalce vasi in mest, civilne iniciative in nevladne organizacije. Omejuje sodelovanje vseh nas v ključnih projektih za naš obstoj. Narava je voda, ki jo pijemo, je hrana, ki jo jemo, je zrak, ki ga dihamo. Brez narave ne obstajamo! Vztrajali in upirali se bomo, vse dokler ministrstvo ne umakne škodljivih predlogov. Šele na pogorišču teh politik se lahko pričnemo pogovarjati o predlogih za demokratičnejšo, solidarnejšo in sonaravnejšo družbo.«

Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja pravi, da ministrstvo za okolje in prostor »trebi število nevladnih organizacij s statusom, saj celo za nazaj definira, da je okoljevarstvenik le tisti, ki plača članarino in se udeleži skupščine. Ni važno, da naši člani opravijo na stotino prostovoljskih ur, na lastne stroške odstranjujejo odpadke, učijo in ozaveščajo. Ne, enostavno brez skupščine ne obstajajo. Isto velja za nas – vsebina naenkrat ni več pomembna«.

Katarina Žakelj iz CIPRA Slovenija meni, da »svetovni izzivi, kakršen je poleg epidemije tudi podnebna kriza, kličejo po premišljenih, usklajenih in konstruktivnih rešitvah.  Do odločitev o pomembnih razvojnih usmeritvah, ki zadevajo naravo in okolje – s tem pa zdravje, dobrobit prihodnost nas vseh – bi morali tudi pri nas priti z dialogom z organizacijami, ki so zakoniti zastopniki interesov določenega polja – ki imajo status društva v javnem interesu. Izključevanje nevladnih organizacij iz postopkov pa nikakor ne kaže na pripravljenost iskanja rešitev s širšim pozitivnim učinkom in trajnostnim razvojnim potencialom«.