Sejanje železa v oceane ne bo pomagalo podnebju

Oceani in življenje v njih iz atmosfere zajamejo ogromno ogljikovega dioksida in izločijo ravno tako ogromno kisika. Ravno mikroskopski fitoplankton je s fotosintezo zagotovil osnove za življenja poln planet. Nekaj znanstvenikov je predlagalo, da bi v oceane sejali železo, ključni element za rast fitoplanktona. Tako bi lahko ustvarili obsežna polja fitoplanktona, zlasti na izropanih območjih.

Nova študija MIT (Massachusetts Institute of Technology, Cambridge) pa ugotavlja, da tako sejanje železa ne bi imelo pomembnega vpliva na rast fitoplanktona, zlasti ne na globalni ravni. Raziskovalci so preverili medsebojna razmerja med fitoplanktonom, železom in drugimi hranili v oceanu, denimo dušikom in fosfati, ki omogočajo rast fitoplanktona. Simulacije kažejo, da so si oceani na globalni ravni natančno nastavili kemijske značilnosti za ta razmerja. Tako je raven železa v oceanu nastavljena tako, da podpira ravnovesje hranil.



»Glede na ta okvir 'gnojenje' oceanov z železom ne more imeti pomembnega učinka, saj je vsebnost železa v oceanih glede na potrebe fitoplanktona že zdaj ravno prava,« pravi glavni avtor študije Jonathan Lauderdale, raziskovalec na MIT. Železo, ki ga plankton potrebuje za rast, pride v morje v glavnem s prahom s kopnega. Če je železa veliko, večina zelo hitro potone na dno, plankton ga ne porabi.

Morski mikroorganizmi potrebujejo železo, tega pa ni v izobilju. Zato je precej dragocen vir. Nekateri znanstveniki so tako predlagali uvajanje več železa v oceane. Da ne bi potonilo, bi ga povezali z organskimi spojinami, ki jih proizvaja fitoplankton. O teh pa ni veliko znanega, še večje vprašanje je, kje dobiti dovolj teh spojin, ki vežejo železo.



Raziskovalci so razvili preprost model treh škatel, vsaka pa je imela običajna razmerja različnih oceanov in različnim razmerjem med železom in hranili. Prva škatla je predstavljala ocean, ki je precej daleč od obal in ima nizke vsebnosti železa. Druga škatla je predstavljala severni Atlantik, kjer je veliko železa zaradi bližine obal, odkoder lahko prinese prah, v vodi pa ni veliko hranil. Tretja škatla pa je predstavljala globok ocean, ki je bogat s hranili. Raziskovalci so potem med škatlami vzpostavili tokove, kot obstajajo tudi v naravi. Tok se začne v severnem Atlantiku, se spusti do dna, nato pa spet dvigne v južnem oceanu pri Antarktiki, kjer se obrne.



Raziskovalci so v simulacijah opazili majhno okno, ko je organskih spojin ravno dovolj, da vežejo ravno dovolj železa in ko tudi hranil ostane dovolj za naslednji krog rasti fitoplanktona. To okno so primerjali z izmerjenimi razmerji v dejanskih oceanih in ugotovili, da se zelo ujemajo. Skratka, oceani sami vzdržujejo najboljša razmerja. Če bi oceane gnojili z železom, bi v nekem delu res zraslo več fitoplanktona, vendar bi ta porabil vsa hranila, ki se ne bi prenašala v druge oceane in tam bi se rast ustavila.