Samopreskrba s hrano ali zdravo okolje – lahko imamo oboje

Kmetijstvo ni edini krivec za onesnaževanje okolja, vendar ga pogosto predstavljajo tako. Dodatne okoljske omejitve, ki jih prinaša skupna kmetijska politika v prihodnjem programskem obdobju (2023–2027), bodo še poslabšale konkurenčnost kmetov in zmanjšale samopreskrbo s hrano, je bilo slišati v razpravi po predstavitvi osnutka okoljskega poročila za strateški načrt skupne kmetijske politike (SN SKP).

Na drugi strani so bili pozivi, da bodo tudi slovenski kmetje morali delati bolj z roko v roki z naravo, in opomnik, da dualistično razmišljanje ni pravo – ukrepe kmetijske politike je mogoče oblikovati tudi tako, da bomo dosegli okoljske cilje in prehransko varnost.

V sindikatu kmetov v predlogu SN SKP in priporočilih iz okoljskega poročila za bolj trajnostno upravljanje z naravnimi viri v kmetijstvu vidijo kup omejitev, odgovora, kako povečati proizvodnjo in kakšno bo kmetovanje leta 2027, pa ne. »Dovolj je okoljske hinavščine. Pogovarjati se moramo začeti o pridelavi hrane za Slovenijo,« so sporočali predstavniki sindikata.

Povečati je treba obseg pridelovalnih površin, zdaj imamo 853 kvadratnih metrov njiv na prebivalca, kar je dvakrat manj od povprečja v EU. Država bi morala v SN SKP opredeliti območja, kjer so pomembna kmetijska zemljišča za pridelavo hrane in kjer so lahko namakalni sistemi, in na teh območjih poenostaviti postopke. Vlada in kmetijsko ministrstvo bi tudi morala razmisliti, kako uredbo o območjih Natura 2000, ki v Sloveniji pokrivajo 38 odstotkov ozemlja, prilagoditi tako, da ne bo omejevala kmetovanja, so zahteve nizali predstavniki sindikata.

Najprej razvoj kmetij,
nato narava

Slovensko kmetijstvo bi po njihovem moralo temeljiti na živinoreji – kulturno krajino je oblikovala paša –, pri čemer slednje ne bi smeli obremenjevati z dodatnimi omejitvami, kot so nadstandardne zahteve glede dobrobiti rejnih živali in nadstandardno skladiščenje gnoja za zmanjšanje emisij amonijaka, ki jih predlaga okoljsko poročilo.

Doris Letina iz zveze slovenske podeželske mladine je o priporočilu o nadstandardnem skladiščenju gnoja dejala, da bi ga upošteval vsak kmet, če bi imel zagotovljen denar za investicije v takšno naložbo. Tako pa »ekonomika kmetij ne bo prenesla dodatnih omejitev«, ki jih predstavljajo priporočila okoljskega poročila za ozelenitev SN SKP. »Že zdaj nismo sposobni s trenutnimi cenami pokriti stroškov, kaj šele vlagati v trajnostni razvoj, ki ga želimo.« Najprej je treba zagotoviti razvoj kmetij in potem se bo lahko razvijala tudi krajina, je bila kritična do priporočila, naj bodo nosilci stebrov v trajnih nasadih iz naravnih materialov, na primer lesa, ne pa iz betona.

Slovensko kmetijstvo že zdaj nadstandardno

Predsednik zadružne zveze Borut Florjančič je prepričan, da je kmetijstvo ena najbolj reguliranih panog, nove omejitve, ki prihajajo, pa so spričo podražitev vhodnih stroškov kmetijske proizvodnje kaplja čez rob. »Vsi doživljamo hud šok. Govorimo o abnormalnih podražitvah, hkrati pa ne vemo, kaj se bo zgodilo naslednje leto,« je dejal Florjančič. »Nizozemski kmet vpije, da so mu odrekli nekaj, o čemer se pri nas ne sprašujemo. Zahtevam, da se borite, da smo v marsikaterih pogledih nadstandard Evrope ali pa najmanj v zelo dobrem povprečju. Ne morejo nam zmanjševanja obesiti po uravnilovki,« je kmetijsko ministrstvo med vrsticami pozval, naj evropsko komisijo prepriča, da je Slovenija na področju zmanjševanja pesticidov, mineralnih gnojil in antibiotikov že doslej naredila velik napredek, zato komisija od nje ne bi smela zahtevati tako radikalnega zmanjšanja, kot izhaja iz strategije Od kmetije do vilic in iz predloga uredbe o trajnostni rabi pesticidov.

Irena Rotar iz Ekološke civilne iniciative je za to, da je treba ohraniti vsa zavarovana območja, Slovenijo pa naj se razglasi za ekocono Evrope, kjer bomo kmetovali sonaravno. »S tem bi evropski komisiji sporočili, da že kmetujemo nadstandardno.« Kmetijsko ministrstvo in druge deležnike je pozvala k pripravi načrta za različne kmetijske panoge, kako bi lahko za čim več dni v letu zagotovili hrano.

Pridelovalca zelenjave s Ptujskega polja Branka Majeriča »boli, ko predstavniki kmetijstva govorijo, da jim država prepoveduje kmetovati. To sploh ni res. Da bo treba drugače kmetovati, je dejstvo. Kdor se tega ne zaveda, je najbolje, da se kmetovanju odpove.« Alternativa po njegovih besedah je ohranitveno kmetijstvo, a je bilo to izločeno iz ukrepov, ki bodo finančno podprti v okviru SN SKP. Konzervacijska obdelava tal pa ni ohranitveno kmetijstvo, je opozoril pripravljavce SN SKP.

Izboljšati rodovitnost tal

Irena Vrhovnik, svetovalka za sadjarstvo pri kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica, je prepričana, da dovolj hrane visoke kakovosti lahko pridelamo sonaravno. Nujno pa je treba izboljšati rodovitnost tal. Nameniti je treba več denarja za pestre mešanice prekrivnih posevkov, kolobar in kompostiranje, poleg tega je kmete treba podpreti tudi s strokovnimi nasveti. Prehransko varnost bomo po besedah Irene Vrhovnik lažje zagotovili z več rastlinske hrane. »Podpiram, da je treba živinorejo na njivskih površinah zmanjšati, na pašnikih pa podpreti, ter bolj kakovostno meso in mleko tržiti po višjih cenah.«

Če bi zmanjšali živinorejo, naj živinorejci sami zagotovijo krmo za svoje živali, je predlagala Maja Klemen Cokan, terenska kmetijska svetovalka za biodinamično pridelavo. Plačila I. in II. stebra SKP naj se namenjajo kmetijam, ki si krmo zagotavljajo v pretežnem delu same ali z dokupom v Sloveniji. »S tem podpiramo samopreskrbo, eliminiramo negativne okoljske vplive in začnemo s krepitvijo socialno-ekonomskega tkiva podeželja,« meni Maja Klemen Cokan.

Ana Frelih-Larsen je spomnila, da so bila na evropski ravni v zadnjih mesecih objavljena poročila, med drugim poročilo Skupnega raziskovalnega središča evropske komisije (JRC), ki kažejo, da doseganje okoljskih ciljev in zagotavljanje prehranske varnosti nista v konfliktu. »Mislim, da bi bilo zelo koristno, da se v Sloveniji podpre boljšo ocenitev teh razmerij – kakšna kombinacija ukrepov najbolje prispeva k obema ciljema, okoljskim in prehranski varnosti. Ocene o zagotavljanju prehranske varnosti pa bi po mnenju Frelih-Larsen morale povzeti celosten pristop: kakšne spremembe potrebujemo na strani potrošnikov, v načinu prehranjevanja in pri zmanjševanju izgub hrane.