(S)lepota med bodicami

Eno od pravil našega domačega bontona je bilo, da se ne hvališ, če se ti posreči narediti kakšno dobro delo. To je v času, ko smo še kot bosonoga mularija tekali po čez pokošene laze, čez vinograde in se skrivali v majhnih, pa toliko bolj strmih gozdičkih, lahko pomenilo tudi kaj zelo skromnega: recimo da si ptičje gnezdo, ki si ga med drvenjem skozi gosto grmovje staknil za listnato zaveso, pustil čisto pri miru.

Ali da se nisi dotaknil srnjega mladiča, če je v visoki travi pritajena srna nenadoma dobila v smrček preveč človeških vonjev in je zdirjala v kritje dreves, da bi odvrnila pozornost in nevarnost od še nerodnega in počasnega potomca. Doma so nam na vse načine poskušali razložiti, zakaj negodnih mladičev ne smemo jemati v roke, jih mečkati, božati in nositi domov. Ker, je sledila razlaga, ki se mi je takrat zdela kar malo žaljiva za človeški rod, bi smrdeli po ljudeh in bi jih lahko mati zavrgla.

Tisto, kar pa nam je v mraku velikokrat nagnalo strah v kosti, čeprav niti v večjih gozdovih med Halozami in hrvaškim Zagorjem niso živele nevarne zveri, je bilo nenadno lomastenje, pihanje, kašljanje, in hrkanje, vse naenkrat. Kot da si prehlajen medved poskuša obrisati nos z ježem.



Medvedov ni bilo, ježev pa veliko. Neprimerno več kot danes. Zato tokrat kršim mladostno prepoved hvaljenja z dobrimi deli: velikokrat ponoči na poti domov avto ustavim sredi ceste, ker jo prav počasi prečka jež, ki se je napotil od gozdnega roba v sadovnjak.

Vsi smo se učili, da so ježi koristne živali. Ne grizejo, ne pikajo, ne delajo druge škode, kot pobirajo žuželke, polže, (no ja, tudi deževnike), pajke, celo mlade kače in miši. In koreninice in jeseni kak sadež. Pravi vrtnarski pomočniki. Starejši so od večine živali na tej Zemlji.

Biologi mislijo, da so ježi na svetu že petnajst milijonov let. Jih moramo povoziti prav v tem desetletju?