Prenova stavb ne sledi ciljem

Ljubljana - Energetsko pogodbeništvo je pristop, ki omogoča, da se ob enakem obsegu javnega denarja energetsko prenovi več objektov in tako doseže večje učinke, hkrati pa je pomemben tudi zaradi spodbujanja zelene gospodarske rasti. Slovenija sicer ne sledi lastnim ciljem za prenovo stavb, ovir za pogodbeništvo pa je še vedno preveč.

V Evropski uniji je delež porabe energije stavb kar 40-odstoten v skupni porabi. Zato, ugotavljajo na Institutu Jožef Stefan in ministrstvu za infrastrukturo, sta zmanjšanje porabe energije in raba energije iz obnovljivih virov v stavbah pomembna tako za zmanjšanje energetske odvisnosti EU kot zmanjšanje emisij.

Stane Merše iz IJS, je poudaril, da je energetska učinkovitost prioriteta za doseganje energetskih ciljev in razogljičenja stavb, energetske storitve pa so zahteven proces, ki zahtevajo znanje, sodelovanje in zaupanje. »Prek modela pogodbeništva izvajalci s svojim znanjem in vložki omogočajo kakovostno energetsko prenovo stavb in to je pomembno, saj v njih živimo in delamo, zato si ne moremo privoščiti, da bodo te slabe,« pravi Merše.

Obnove bo treba zagnati

Na podlagi evropske in nacionalne zakonodaje je vlada sprejela dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb energetske prenove stavb. Oktobra 2015 so na MZI vzpostavili tudi projektno pisarna za energetsko prenovo stavb. Rudolf Ogric iz MZI je povedal, da je prvi dolgoročni cilj v obdobju med 2014 in 2023 obnova 1,3 milijona kvadratnih metrov stavb javnega sektorja, od tega približno 130.000 kvadratnih metrov javnih stavb ožjega javnega sektorja. V obdobju med 2016 in 2019 je bilo za obnovo na razpolago 117,4 milijona evrov nepovratnega denarja.



A je Damir Staničić iz IJS opozoril, da energetske prenove stavb ne sledijo zastavljenim ciljem, zapisanih v strateških dokumentih, poleg tega kakovost ukrepov energetske učinkovitosti ni med pomembnimi merili. Vsezkozi se pojavljajo tudi ovire za pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije, leta 2017 so bile te administrativne narave, kompleksnost procesov in pomanjkanje znanja, v letu 2019 pa so se pojavile ovire pri uspešnemu izvajanju, visokih stroških priprave projektov in pridobivanju financiranja. »Dodaten izziv v Sloveniji pa je tudi nezaupanje podjetij, ki ponujajo storitve, saj je trg premajhen,« pravi Staničić.

Vložiti bo treba veliko več

V prenovo stavb bi morali po načrtih med letoma 2016 in 2023 vložiti dobre tri milijarde evrov, potem pa do leta 2030 še tri milijarde evrov. Ob tem, da bo za doseganje ciljev treba tako in drugače vložiti še dodatni dve milijardi evrov. Ključen bo nacionalni energetsko podnebni načrt, ki bo prenovi stavb dal pomembno mesto, Komisija pa je že napovedala, da bo denarja za podnebno ukrepanje bistveno več.

V občinah, ki se trudijo z energetskim pogodbeništvom sicer opozarjajo še na to, da je dokaj preprosto skleniti pogodbe za stavbe, pri katerih vložek ni zelo visok, prihranki po prenovi pa so visoki. Drugače je pri stavbah, ki terjajo visok vložek, prihranki pa niso visoki. Prenovo takih stavb morajo zato praviloma financirati same. Nekatere občine so tako v javno zasebnih partnerstvih že obnovile večino »primernih stavb«. Za večstanovanjske stavbe in še manj individualne hiše pa ponudbe pogodbeništva še ni.

Proces zagotavljanja kakovosti je zapleten, vendar je to upravičen strošek, meni Jure Čižman iz IJS, saj morajo vsi ponudniki pripraviti odgovore na enako osnovo. Najboljši način je certificiranje, vendar sistem certificiranja izvajalcev energetske učinkovitosti še ni vzpostavljen.