Ne določajmo tehnologij, določimo cilje

»Grenlandija je manifestacija, kaj se dogaja na svetu. Na največjem otoku je v ledu največ vode, če se vse utekočini, bo gladina morja zrasla za sedem metrov. Pri segrevanju za tri stopinje Celzija bo gladina zrasla za tri metre in v to vodijo zaveze držav,« je na konferenci En.odmev povedal Aleš Prešern, direktor Siemens Energy.

To je okvir, ki ga je treba upoštevati, poleg tega, da je treba izbrati rešitve, ki jih lahko financiramo, zagotavljajo pa stabilno oskrbo z elektriko. Prešern je zatrdil, da je vodik edini medij, ki omogoča hranjenje energije dlje časa. Plinske elektrarne že lahko uporabljajo tudi vodik, ravno tako ga lahko dodajajo metanu v plinovodih. Povezovanje sektorjev je tako ena od temeljnih rešitev.

Nacionalni energetski in podnebni načrt, ki ga je Slovenija poslala v Bruselj (tam še čakajo na podobne dokumente Nemčije, Francije, Romunije, Poljske, Luksemburga in še katere države), sugerira, da se bo po letu 2030 treba odločiti bodisi za plinski bodisi za jedrski scenarij. »Jedrska energija postaja energija prihodnosti. Elektrika pa povezuje vse, do česa takega v zgodovini še ni prišlo, iz tega prihajajo tudi vsi trendi, elektrifikacija, razogljičenje in digitalizacija,« je povedal Danijel Levičar iz Gen energije in dodal, da bodo zraven pri vsakem scenariju, tudi če bo treba energijo uvažati.



Marjan Eberlinc, direktor Plinovodov, je odgovoril, da se je poraba plina povzpela na 10 teravatnih ur, s plinskimi turbinami v ljubljanski toplarni pa bo zrasla na 11 TWh. Elektrike v Sloveniji medtem porabimo 13 TWh. Eberlinc je opozoril, da so povezave z Avstrijo in Hrvaško okrepljene, kjerkoli ob trasi je tako mogoče postaviti plinsko elektrarno z močjo 1000 megavatov (Teš 6 ima moč 600 MW). Velika priložnost pa je ravno povezavanje elektrike in plina.

Za vse potrebe bo treba okrepiti električna omrežja, vendar ne nujno povsod. Energetske skupnosti lahko namreč s hranilniki in proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov celo pomagajo omrežjem, ki jih ni treba krepiti. A za to, da bodo take skupnosti lahko tudi kaj zaslužile za svoje sistemske storitve oziroma zagotavljanja prožnosti sistema, bo treba spremeniti regulatorne okvire, meni Aleš Koželjnik iz Petrola. Rešitve bodo preizkušali v Lučah in na Ravnah.



Gorazd Lampič iz družbe Elaphe pa je povedal, da politika ne bi smela določati tehnologij, ki jih bomo uporabljali v prihodnje, določiti bi morala le zahteve, ki jih mora določena rešitev izpolnjevati, da je, denimo, prispevek na poti v nizkoogljičnost. Stroške vseh ukrepov, za katere mnogi pravijo, da so visoki, pa bi morali primerjati s škodo, ki jo bomo povzročili, če nič ne ukrenemo. »Ugotovili bi, da so stroški ukrepanja izjemno nizki,« pravi Lampič