Lačen, glasen, uporniški - kot vsak mladostnik

Izredne razmere zaradi koronavirusa so zapletle tudi prihod Borisa, tretjega risa v okviru projekta Life Lynx, v Slovenijo. Še dve uri pred načrtovanim odhodom iz Romunije, kjer so risa konec februarja ujeli, ni bilo jasno, ali bodo dobili vsa dovoljenja za pot, brez dodatnega angažmaja okoljskega ministrstva, policije, veleposlaništev v Budimpešti in Bukarešti ter prilagodljivosti voznika iz živalskega vrta Ljubljana ne bi šlo. Danes je Boris, po dobrih treh tednih bivanja in prehranjevanja »a la carte« v prilagoditveni obori v Loškem Potoku, stekel v samostojnost.

Boris je namreč star šele eno leto in je najmlajši od petih risov, ki so bili doslej izpuščeni v Sloveniji in Hrvaški v projektu, katerega namen je okrepiti zaradi posledic parjenja v sorodstvu ogroženo populacijo risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah z novimi risi iz Romunije in Slovaške. Cilj je v obstoječo populacijo vključiti vsaj 14 živali – deset v Sloveniji in štiri na Hrvaškem.
Nihče ne bi mogel biti bolj primeren za poimenovanje risa mladostnika kot mladostniki osnovne šole v Sodražici, blizu katere so Borisa izpustili.

Imenu Boris, sestavljanki besed bor in ris, je štiričlanska žirija, v kateri je bil med drugim tudi ambasador projekta Life Lynx Peter Prevc, dala največ točk med 58 prispelimi predlogi. Učiteljica biologije Mojca Vesel, ki je na šoli s sodelavci projekta oblikovala program Mladi varuhi risov, je bila tolikšnega odziva učencev v času šolanja na daljavo, neizmerno vesela. To po njenih besedah dokazuje, da ko bodo odrasli, bodo poskrbeli, da se bo ris v teh krajih ohranil.


 

Prednosti in slabosti mladosti

Učenci so v dobrodošlico Borisu tudi naslikali več portretov risov, v projektu želijo, da bi tolikšno raznolikost, kot so jo pokazali z risbami, dosegli tudi pri živih živalih, ki jih pestijo težave zaradi posledic parjenja v sorodstvu. Vsi risi, ki jih imamo v Sloveniji in na Hrvaškem, izhajajo iz šestih osebkov, ki so jih v kočevske gozdove naselili leta 1973. Poskrbeli so za veliko potomcev, ki so se razširili vse od Bosne do Italije, a se je v devetdesetih letih populacija začela lomiti, in danes je v njej le še okoli 19 odraslih osebkov, ki so si med seboj povprečno bolj sorodni kot brat in sestra.

»Risa so v preteklosti ogrožali ljudje – ki so ga preganjali, bilo je manj hrane in gozdov –, danes pa ogroža samega sebe. S projektom želimo rešiti to težavo,« je dejal njegov koordinator Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije.



Izpust tako mladega risa ima prednosti in slabosti, pravi raziskovalec velikih zveri Miha Krofel. Pri enem letu starosti so risi že samostojni in ravno začnejo iskati svoj teritorij. Boris si svojega teritorija v Romuniji še ni vzpostavil, to bo prvič počel tu, medtem ko je starejši Goru – prvi v projektu preseljeni ris – že doma v Romuniji porabil precej energije za vzpostavitev teritorija, spoznavanje območja in samic, po preselitvi v Slovenijo pa je vse skupaj ponoviti, kar mu je, mimogrede, zelo dobro uspelo. Z risinjo Tejo sta imela že prvega mladiča, risinjo Malo, pred dvema mesecema pa se je iz teritorija na Mali Gori, kjer naj bi se znova paril s Tejo, odpravil še na ekskurzijo k hrvaškim dekletom v Gorski Kotar.

Na območju, kjer se je gibal, so potrjene vsaj tri samice, strokovnjaki upajo, da je s svojo košato risjo brado omrežil tudi kakšno od njih. Druga prednost za Borisa, če bo preživel, je, da bo dlje živel; Goru je na primer že na polovici svojega življenja. Slabše zanj pa je, da je kot mlajši ris manj izkušen pri lovu, je manj razvit, zato ima manj možnosti za preživetje kot izkušeni mački, kakršen je Goru, pojasnjuje Krofel.



Ali bo Boris vešč pri lovu na srne, se bo kmalu pokazalo, saj je tudi on, kot vsi doslej izpuščeni risi – Goru, Doru, Katalin in Alojzije –, opremljen z ovratnico za sledenje gibanja. V prilagoditveni obori je za njegovo zdravje skrbela veterinarka, za njegov želodec pa lovci iz lovske družine Loški Potok, ki so mu – tako kot lani Goruju, ki je bival v isti obori –, vsak teden postregli s sveže povoženo srno.

Starešina lovske družine Loški Potok Stanko Anzeljc je povedal, da je Borisa ob prihodu iz Romunije – na pot je bil pospremljen tešč – v obori že čakala srna. Med bivanjem v obori in privajanjem na novo okolje jih je snedel pet. »Na začetku je bil zelo paničen, bal se je vsega, še posebej ko je zagledal človeka. Potem se je počasi začel umirjati. Zdaj se človeka sicer boji, vendar panike ne zganja. Upajmo, da bo lepo preživel,« je zaključil Anzeljc.


 

Naj zrase v velikega in odličnega lovca

Mihai Pop iz Združenja za ohranitev biotske pestrosti (ACDB), romunskega partnerja projekta Life Lynx, je podelil nekaj podrobnosti o Borisu. »Ujeli smo ga na istem območju kot Katalina, medtem ko smo poskušali ujeti njegovo mater. Poznali smo ga od lanskega poletja, saj sta z mamo obiskovala in označevala zabojno past. Ko smo ugotovili, kdo se je ujel v past, smo razpravljali, ali ga ne bi zaradi mladosti raje izpustili na prostost. Na koncu smo se odločili, da je primerne starosti za preselitev, ki jo bo nadomestil z naravno disperzijo, zaradi mladosti pa bo tudi bolje prenesel karanteno, kar je bilo na koncu res.«

Boris, ki takrat še ni imel tega imena, je bil nastanjen v karantenski obori nekdanjega živalskega vrta v mestu Focşani, v sosednji ogradi pa sta bila Katalin, ki je bil 31. marca izpuščen na Snežniku, in Alojzije, ki je bil 13. marca izpuščen v narodnem parku Paklenica. »Zdelo se je, da sta se Boris in Katalin prepoznala,« pravi Pop. Boris je bil zelo v stresu, ko smo odpeljali Katalina, medtem ko Alojzija naše aktivnosti niso zanimale.«



Boris je imel od samega začetka tudi zelo velik tek. »Zelo hitro je pojedel vse, kar smo mu dali, hkrati pa je bil zelo oprezen, ko so bili okoli ograde prisotni ljudje. Imeli smo nekaj težav z njegovim premeščanjem v transportno kletko pri drugem uspavanju, ko smo mu morali odvzeti kri in natakniti ovratnico. Nekaj ur smo se mučili, da smo ga spravili vanjo. Enako je bilo, ko smo ga pripravljali na prevoz v Slovenijo. V primerjavi z drugimi risi – Gorujem, Dorujem in Alojzijem –, je svoje nezadovoljstvo izražal glasneje. Prepričan sem, da bo zrasel v velikega samca in bo odličen lovec, kot je Goru.«

Boris je svoj mladostniški temperament pokazal tudi ob izpustu. Ko sta predsednik Lovske zveze Lado Bradač in Stanko Anzeljc odprla loputo obore, ga nekaj časa iz nje ni bilo videti. Prikazal se je iz zadnje strani, se tesno ob steni pomaknil proti spuščeni loputi, a si je pred vstopom nanjo sunkovito premislil. Še enkrat se je razgledal, katera pot pobega bi bila najboljša, nato pa se je v raztežaju pognal ven. Stekel je proti ograji, za katero smo bili opazovalci, zaradi česar mi je iz roke skoraj padel telefon, s katerim sem ga snemala, v zadnjem trenutku pa je zavil v obliki črke U ter izginil v goščavi.
 

Najlepše darilo gozdovom

Gozdovi, ki jim je posvečen teden od 25. do 31. maja, so z izpustom Borisa dobili najlepše darilo. Manj lepo, v nasprotju z letošnjim sloganom praznovanja, Skrbno z gozdom!, pa je prišlo s koronavirusom, ki je zrahljal gozdni bonton. Ljudje, zlasti tisti, ki so gozd na novo odkrili kot medij rekreacije, so se v njih sproščali tudi na načine, ki niso všeč gozdarjem, lastnikom gozdov in javnosti, ki se v gozd ponovno vrača. Z lomljenjem, puščanjem smeti, vznemirjanjem divjadi, kurjenjem na območjih, kjer to ni dovoljeno. Temu bi se radi izognili in prvi korak ni kazen, ampak ozaveščanje. Poskušali bomo priti v osnovne šole, vrtce – do mladih, ki najraje poslušajo in jih je mogoče tudi največ naučiti, je povedal direktor zavoda za gozdove Damjan Oražem.



Lado Bradač je podprl poziv k bolj odgovornemu ravnanju z gozdom in gozdnimi živalmi. »Pomembno je, da se ljudje zavemo, da smo mi tisti, ki prihajamo v dnevno sobo gozdnih živali, da smo mi gostje in se obnašamo temu primerno. Da ne rohnimo z motorji, da ne gremo na območja, ki so zavarovana prav zaradi zaščitenih živali, da izberemo primerne poti in spoštujemo kodeks obnašanja v gozdu.« Po besedah Bradača je še veliko treba narediti na ozaveščanju, »verjetno pa bo treba kaj urediti tudi s spremembo zakonodaje za tiste, ki ne razumejo, da je treba gozd in gozdne živali razumeti in spoštovati«.