Kritično ogrožena ribica v tekmi s tovornjaki

Na 250-letnico prvega znanstvenega opisa človeške ribice, ki postaja slovenski nacionalni simbol, na kar kažejo milijonski obiski Postojnske jame, so na drugem koncu Slovenije, v Viru pri Stični, nad glavami človeških ribic iz Virskega studenca zabrneli gradbeni stroji. Lokalni avtoprevoznik se je pet pred dvanajsto odločil urediti zemljišče, na katerem že več let nezakonito parkira svojo tovorno floto.

Devetnajstega julija je podjetnik Avguštin Finec na parkirišču za tovorna vozila ob svoji hiši, ki je od izvira Virskega studenca oddaljena 75 metrov zračne razdalje, začel graditi ponikovalnico, v katero naj bi se prek lovilca mineralnih olj odvajale vode s površin parkirišča. Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN) je za ta poseg in ureditev parkirišča za tovorna vozila do 3,5 tone izdal pozitivni mnenji že oktobra 2013 in še enkrat februarja lani, Arso pa je na podlagi mnenja ZRSVN podjetniku 20. februarja lani izdal naravovarstveno soglasje za poseg. Obveznega gradbenega dovoljenja za poseg podjetnik ni pridobil.



Po prepričanju Gregorja Aljančiča iz Društva za jamsko biologijo je ZRSVN s svojo odločitvijo, da je poseg s stališča ohranjanja narave dopusten, saj ne bo vplival na varstvene cilje varovanega območja in človeško ribico, naredil »nerazumljivo napako«. V društvu so na podlagi tlorisa makadamskega parkirišča ocenili, da bi predlagano parkirišče neposredno vplivalo na skoraj polovico območja Natura 2000 Vir pri Stični in bi bistveno okrnilo varstvene cilje na območju. »Parkirišče že zdaj verjetno onesnažuje jamski habitat, čeprav o tem ni bilo opravljenih meritev, nadaljnja raba, zlasti ob možnosti ekološkega incidenta, pa predstavlja nedopustno grožnjo za obstoj izjemno redke populacije stiške človeške ribice,« je Aljančič zapisal aprila lani v pozivu Zavodu k preklicu »strokovno neutemeljenega mnenja«.

​
 

Potencialno samostojna vrsta

Virski studenec je zaščitena naravna vrednota državnega pomena, skupaj z okoliškim območjem spada v območje Natura 2000, ki je bilo vzpostavljeno prav zaradi varovanja človeške ribice, ta živi v zaledju studenca. Človeška ribica in njen habitat sta v Sloveniji zavarovana z uredbo o prostoživečih živalskih vrstah, na podlagi katere se stanje zavarovanih vrst v naravnem okolju ne sme poslabšati. Vrste s seznama uredbe, na katerem je tudi ta dvoživka, je prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti ali vznemirjati.

Virski studenec je eno od 130 nahajališč človeške ribice v Sloveniji, a ne katerokoli. Tu se je začelo raziskovanje človeške ribice, pove Aljančič, zato je tudi spomenik zgodovini njenega raziskovanja. Primerek, po katerem je bila ta dvoživka prvič opisana in po katerem je dobila latinsko ime Proteus anguinus, po vsej verjetnosti izhaja prav iz omenjenega studenca. Tu so prvič videli »porajati njene mladiče« in prvo jajčece v naravi z delno razvitim zarodkom, dodaja upokojena biologinja Tatjana Kordiš.



Najnovejše raziskave s področja genetike oddelka za biologijo biotehniške fakultete pa so pokazale, da je stiška populacija človeške ribice potencialno samostojna vrsta. Od drugih dolenjskih populacij je verjetno ločena že dva ali več milijonov let. Poleg črnega močerila v Beli krajini je tako globalno najredkejša in najbolj ogrožena vrsta vretenčarjev.
 

Občina ne prepozna priložnosti

Navedeni argumenti bi morali biti alarm za takojšnje zavarovanje studenca in preprečitev neposrednih virov onesnaževanja. A stanje na terenu je povsem drugačno. Avtoprevoznik Finec svoje tovornjake nekaj metrov nad ranljivimi kraškimi tlemi in podzemnim habitatom po zadnjih ocenah ZRSVN kritično ogroženih stiških človeških ribic parkira že najmanj od leta 2013. A ni edini potencialni onesnaževalec. V hiši nad izvirom gojijo perjad in eksotične ptice, odtok za vodo, s katero umivajo kletke, je speljan neposredno v studenec. Voda, ki priteka iz izvira, se ni vzorčila že več let, zadnje meritve so pokazale, da je močno onesnažena z nitrati, pove Kordiševa. Aktivna gospa, ki se je na Vir priselila pred 19 leti, nikakor ne more razumeti, zakaj občina Ivančna Gorica ne pristopi k ureditvi izvira. Promovirala bi ga lahko kot prvovrstno turistično točko. Vse, kar je storila doslej, je postavitev lesene table k izviru potoka, ki jo zakriva drevje.



ZRSVN prvotne ocene o sprejemljivosti ureditve tovornega parkirišča iz lanskega leta ni preklical, je pa popolnoma spremenil mnenje o ureditvi parkirišča tovornjakov, težjih od 3,5 tone; za izdajo novega naravovarstvenega soglasja zanje je podjetnik Finec Arso zaprosil v začetku julija letos. V tem primeru je zavod ocenil, da je poseg nedopusten, ker »obstaja velika nevarnost izlitja nevarnih snovi s parkirišča in njihovega pronicanja v podzemlje, kar bi imelo uničujoč vpliv na stiško potencialno samostojno vrsto človeške ribice«.



K takšni odločitvi so prispevala opozorila o kršitvah podjetnika – med drugim so jih poslali sosedi, ki nasprotujejo legalizaciji parkirišča, saj jih moti hrup tovornjakov sredi naselja –, ki jih je ZRSVN prejel aprila letos. Ob ogledu terena je ugotovil, da podjetnik krši naravovarstveno soglasje: na parkirišču so bili tovornjaki, težji od 3,5 tone, lovilec olj pa sploh ni bil zgrajen. Zavod je podjetnika prijavil inšpektoratu za okolje in prostor, ki mu je izdal odločbo o prepovedi parkiranja tovornjakov. Veljati je začela 1. avgusta, a sta bila ob našem obisku kraja na ta dan na parkirišču še vedno tovornjak s silosom in velika tovorna prikolica.
 

Nevarne obljube

Če se ne bi 1. junija letos spremenila gradbena zakonodaja, bi negativno mnenje ZRSVN zapečatilo podjetnikov načrt legalizacije tovornega parkirišča ob domači hiši. Arso mu na podlagi negativne ocene zavoda ne bi izdal naravovarstvenega soglasja. Žal pa z omenjeno spremembo za pridobitev gradbenega dovoljenja ni več potrebno naravovarstveno soglasje Arsa, ampak le še neobvezujoče mnenje ZRSVN. O posegu v zaščiteno naravo zdaj formalno in dejansko odločajo upravne enote, v tem primeru upravna enota Grosuplje, pove Gregor Aljančič. 

ZRSVN je avtoprevozniku ob izdaji negativnega mnenja predlagal, naj v sodelovanju z občino Ivančna Gorica najde ustreznejši prostor za parkirišče dolvodno od varovanega območja oziroma zunaj tega območja, kjer s svojo dejavnostjo ne bo ogrožal stiške človeške ribice. Avguštin Finec trdi, da je že leta 2013 na občini neuspešno spraševal po primerni drugi lokaciji za parkirišče tovornjakov. Zdaj so mu zagotovili, da glede na dolgoletno delovanje podjetja – leta 1972 ga je ustanovil njegov oče –, »lahko naredijo izjemo« (mu s spremembo občinskega prostorskega načrta izdajo gradbeno dovoljenje na sedanji lokaciji, op. p.), a »to ne gre čez noč«.

Finec ugotavlja, da si je težave nakopal sam, ker je hotel parkirišče legalizirati, medtem ko večina avtoprevoznikov parkirišč nima ustrezno urejenih. Zagotavlja, da nima nič proti človeški ribici, a od »čistega zraka ni mogoče živeti. Ko bo umrl človek, bo človeška ribica še vedno živela«, je prepričan. »Še pred nekaj leti, ko na Viru ni bilo kanalizacije, je v potok tekla odpadna voda iz vse vasi, vendar to nikogar ni motilo,« se obregne ob prijave sosedov. »Zdaj so problem moji ubogi štirje tovornjaki.«