Ko jo je videl, je začutil nujo, da vsem pove: Hej, pazite nanjo

»Ponižnega. Majhnega. Ranljivega.« Takšnega se je počutil nemški astronavt Alexander Gerst, ko je prvič iz vesolja videl Zemljo, do katere se obnašamo mačehovsko. Mladi danes po vsem svetu zahtevajo, da se ustavimo, razmislimo in končno potegnemo prave ukrepe, da jim bomo zagotovili, da bo življenje tudi zanje zaradi spremenjenega podnebja vsaj znosno.

»Ko sem jo videl, sem začutil nujo, da vsem povem: 'Hej, pazite nanjo'. Planet, o katerem mislimo, da je neskončno velik z neskončno veliko viri, je v resnici le majhen kamenček v črnem nevarnem vesolju. Tudi sam sem to razumel šele, ko sem jo prvič videl s te perspektive,« je nadaljeval Gerst, ki je bil član mednarodne ekipe, ki se je urila v jami v Divači.



»Nočem ljudem govoriti, kaj naj delajo. Rad pa bi, a bi se ljudje zavedali posledic svojih dejanj in odločitev. Kako bo to vplivalo na prihodnje generacije? Bo svet zaradi naših odločitev boljši ali slabši? Se nas bodo naši otroci in vnuki spominjali kot generacijo, ki bi lahko še preprečila podnebno katastrofo, a tega nismo storili?« Takšna vprašanja bi si morali postavljati, je povedal Gerst in priznal, da mora pomesti tudi pred svojim pragom. »Nisem popoln, zato ne smem pridigati. Ljudje nikoli nismo bili popolni, imamo pa možnost, da spoznamo in razumemo ter se prilagodimo.«



Prav zato je raziskovanje nujnost tako na Zemlji kot v vesolju. »Smo kot bitja, ki živijo na otoku sredi velikega temnega oceana. Nujno ga moramo razumeti, da bi lahko preživeli,« je poudaril in spomnil, da nas tudi v vesolju čakajo nevarnosti, denimo asteroidi, čeprav nas po trenutnih podatkih v bližnji prihodnosti katastrofalna »bomba iz vesolja« ne bo zadela.



»Zdaj smo pravzaprav šele na začetku vesoljske dobe. Če bo čez tisoč let človeštvo še obstajalo, glede tega sem vsekakor optimist, bo naš čas veljal za čas, ko je človek prvič zapustil Zemljo. Luno vsekakor želimo bolje spoznati, saj bi se lahko na njej naučili, kako živeti v vesolju, nato bomo morda stopili na Mars. Že tam si bomo morda odgovorili, ali smo sami. Če najdemo le fosil mikrobov, to lahko pomeni, da je tudi drugje življenje. Da morda po vesolju potuje ali pa da je vzniknilo neodvisno,« je razložil astronavt, ki si želi, da bi s svojim delom dodal košček k znanju. »Da bi tako planet zapustil v boljši kondiciji, kot je zdaj.«