Imamo najboljši les, a majhen izkupiček

Ljubljana – V Sloveniji smo ločili gozdarstvo od lesarstva, poleg tega ni dobro, če so v verigi nekateri deli premočni, tako je z gozdarstvom, drugi pa prešibki, denimo žagarstvo. Za višjo dodano vrednost lesa bo treba vložiti precej več denarja, so se strinjali razpravljavci na letošnjem posvetu Izzivi v lesarstvu.

»Vsi se verjetno strinjamo, da je les velika priložnost in da je lesna industrija v dveh letih naredila velik preskok. Prihodki so se povečali z 900 milijonov na 1,3 milijarde evrov,« je na okrogli mizi z naslovom Razvoj primarne industrije – področje žagarstva v Sloveniji povedal Jože Prikeržnik, generalni direktor direktorata za lesarstvo na ministrstvu za gospodarstvo, in napovedal dva nova razpisa za nepovratno pomoč in paket posojil za nove obrate, prenovo in nove materiale iz lesa. Posodobili bodo tudi akcijski načrt Les je lep.

Brez skrbi za iglavce

Direktor Združenja lesne in pohištvene industrije na GZS Igor Milavec je poudaril, da je panoga dno doživela leta 2013, od takrat se krepi za petino na leto. Lani so se naložbe skoraj podvojile na 112 milijonov evrov. Po vseh sedanjih načrtih za žage bi lahko v Sloveniji zmogljivosti za predelavo lesa dosegle več kot milijon kubičnih metrov na leto. Zdaj izvažamo 700.000 kubičnih metrov lesa v hlodih in 500.000 kubičnih metrov lesa za proizvodnjo celuloze. »To pomeni, da bomo ves razpoložljiv slovenski les lahko porabili doma,« je dodal Milavec, a opozoril tudi na to, da je glavnina žag usmerjena na iglavce, medtem pa listavci že predstavljajo več kot polovico lesne zaloge.

Alojz Selišnik, lastnik podjetja Melu, kjer predelajo hlode v masivna vrata, je ob tem opozoril, da ne bi smeli obravnavati dodane vrednosti na zaposlenega, temveč dodano vrednost lesa. Kubični meter smreke v hlodih je vreden 90 evrov, predelan v vrata pa 200 ali več evrov. Kubični meter hrasta stane 200 do 220 evrov, masivna vrata pa med 800 in 900 evrov na kubični meter.



V podjetju so sicer zaznali dva pomembna trenda. Za vsakega kupca je treba narediti nekoliko drugačna vrata, poleg tega pa je treba narediti več vrat, sicer podjetje ne more rasti. Rešitev je digitalizacija in avtomatizacija, krilo vrat pri njih definira 18-mestna številka, podboj pa 12-mestna. Podatki iz spletnega naročila se prenesejo v delovno naročilo, potem pa z RFID čipom na vsaka vrata.



Posek v slovenskih gozdovih se od leta 2014 povečuje, čeprav še vedno ne dovolj, meni Mitja Piškur z Gozdarskega inštituta Slovenije, zato se za količine ni treba bati. Bojazen, da bo zmanjkalo iglavcev, je Piškur označil za naivno. V gozdovih je najmanj 150 milijonov kubičnih metrov zaloge iglavcev, kar je tudi brez obnove gozdov dovolj za nekaj desetletij. »Naložbe v žage so zato koristne. Slovenija je že vrsto let na repu držav po kazalniku razmerja med posekom in predelavo lesa,« opozarja Piškur.

Tuje žage na Slovenskem

»Slovenija ima na tem področju veliko priložnost,« se strinja Alexander G. Brownlie iz škotske družinske družbe BSW Timber. Ta ima načrt za 40 milijonov evrov na Gomilskem postaviti veliko žago z zmogljivostjo 300.000 kubičnih metrov lesa, poleg tega pa še kogeneracijo v Šoštanju na pelete, ki bi jih proizvedli 44.000 ton. Ker je Piškur opozoril, da bodo slovenske žage precej odvisne od zasebnih lastnikov gozdov, saj bo državna družba za gozdove imela realno le 23-odstotni delež hlodovine na trgu, je Brownlie opomnil, da imajo pri njih takšno poslovanje že od nekdaj. Pri nas pa družba Abelium pripravlja platformo za internet lesa, ki bo povezala žage in mizarje.



Bogdan Božec iz družbe Marles je poudaril, da tisti, ki izdelujejo končne proizvode iz lesa, praviloma želijo les najvišje kakovosti, zato morajo več kot polovico lesa za montažne lesene hiše uvoziti. Marles ima lastno sušilnico in lakirnico, večina pa še tega ne, zato uvažajo več kot 70 odstotkov lesa.

»Veliko okroglih miz je za nami, rezultatov pa ni. Največja težava je, da nimamo dovolj žag,« je opozoril Edo Oblak iz združenja Sloles in očital državi, da je za 10 milijonov evrov spodbud premalo, to je v Avstriji ena žaga. »V razvoj žag bi morali vložiti med 20 in 30 milijonov evrov,« trdi Oblak, pri tem pa je omenil še to, da je družba Solis v posodobitev žage vložila več milijonov evrov, a ni dobila podpore države. V Slolesu ne nasprotujejo tujim žagam, vendar vztrajajo, da morajo dobiti domača podjetja enako podporo kot tuja.



Kaja Zoran iz Solisa je potrdila, da so denar za novo opremo, ki je enaka, kot jo imajo v najsodobnejših avstrijskih žagah, le prilagojeno na naše razmere, zbrali sami. Panoga je namreč izjemno kapitalsko zahtevna, akumulacija kapitala traja zelo dolgo, tako da šele po 30 letih lahko postaneš nekoliko večji igralec. Nova oprema bo digitalno izmerila med 100.000 in 150.000 kubičnih metrov hlodovine na leto in posamezna debla usmerila v najbolj primeren postopek razreza in obdelave.

Zoranova je opozorila še na to, da pol sveta ima les, pol sveta pa ga nima. »Naše stranke v 20 državah so zadovoljne z našimi izdelki. V Sloveniji imamo boljši les kot ga imajo v Avstriji, mogoče je celo najboljši na svetu,« je na priložnost opozorila Kaja Zoran.

Selišnik tak razvoj podpira, v Sloveniji bi morali razvijati žage z zmogljivostjo do 100.000 kubičnih metrov lesa po dolinah. Nasprotuje pa velikim žagam, saj pravi, da med izvozom hlodov v Avstrijo in izvozom zgolj razžaganega lesa v ladijskih zabojnikih ni velike razlike, poleg tega nekaj velikih žag ne bi prineslo toliko delovnih mest kot več manjših. Dominika Gornik Bučar iz Biotehniške fakultete je ob tem opozorila še na to, da smo v Sloveniji povsem izgubili proizvodnjo furnirja, ki pa čedalje bolj postaja osnova za izdelke z res visoko dodano vrednostjo.