Gozd je ničvredna zemlja. Dragocen postane šele, ko se ga požge

»Moj ded si je Bolivijo izbral za svoj dom, ker je rekel, da je tako videti raj. Toplo vreme, nobenih vojn, naravnih katastrof, rodovitna zemlja. Če bi se danes vrnil, ne bi mogel verjeti, kaj delajo z zemljo. Sam pohlep jih je,« je na verandi svojega doma v mestecu San Ignacio de Velasco na vzhodu Bolivije trpko dejal Luis Albert Bauer Saucello in si z roko zarezal čez vrat. Še pred poldnevom je bila vročina v zaprašenem mestu, ki so ga ustanovili jezuitski misijonarji sredi 18. stoletja, komaj znosna. »Čez deset do dvanajst let tu ne bo živel nihče več. Prevroče bo. In zmanjkalo bo vode. Vse samo zato, ker uničujejo naše gozdove,« je prepričan ostareli mož, do nedavnega predsednik zadruge, ki v mestu zagotavlja oskrbo z vodo in elektriko.

Medtem ko je v Braziliji s porazom Bolsonara in zmago Lule da Silve na predsedniških volitvah vzniknilo novo upanje za ohranitev amazonskega gozda, je brazilska soseda Bolivija, najrevnejša južnoameriška država, ubrala drugačno pot. Pot, na kateri gozd velja za neproduktivno, ničvredno zemljo, saj dobi vrednost šele, ko se jo spremeni v polje (monokulture) ali pašnik. Bolivija ima po podatkih Global Forest Watch tretjo najvišjo stopnjo krčenja primarnih tropskih gozdov – najpomembnejših gozdov z vidika shranjevanja ogljika –, takoj za Brazilijo in DR Kongo. Po podatkih okoljske nevladne organizacije FAN je v obdobju 1976–2021 izgubila 8,6 milijona hektarov ali 14 odstotkov vseh gozdov, kar je približno velikost Avstrije. Poleg kmetijstva gozdovi izginjajo zaradi nasadov koke, trgovine z lesom in rudnikov zlata.

Bolivijci pojedo veliko mesa, vse več pa ga tudi izvažajo, predvsem na Kitajsko. Na fotografiji ranč Santa Anita blizu mesta Concepcion na vzhodu Bolivije. FOTO: Matjaž Krivic

Glavnina deforestacije poteka v bolivijski Amazoniji, ki obsega 43 odstotkov površin države. Še natančneje, v ekoregiji s suhim tropskim gozdom Chiquitania, ki porašča nižinske ravnice departmaja Santa Cruz na vzhodu države. V obdobju 2012–2021 je bilo 60 odstotkov deforestacije v državi nezakonite, priznava celo Nacionalni urad za finančni in družbeni nadzor nad gozdom in zemljišči (ABT). Poleg Nacionalnega inštituta za agrarno reformo (INRA) velja za enega od stebrov sistemske korupcije, ki omogoča spreminjanje bogatih gozdov v kmetijsko puščavo.

Najprej soja, nato krave

Gozdove v Boliviji krčijo z velikanskimi stroji. Drevesa dobesedno porušijo in jih nagrmadijo v dolge ravne linije. Nato jih, vsa skrotovičena, kot čarovnice na grmadi zažgejo. Ko ogenj pogasne in od dreves ostanejo le še zoglenele kosti, strojno odstranijo še korenine, površino večkrat zravnajo in na njej posejejo pridelke – najpogosteje sojo – ali pašne trave. Še veliko lažje in ceneje kot strojno je gozd neposredno počistiti z ognjem. Težava pa je, da zemlja na večini gozdnih območij ni primerna za kmetovanje. Po treh do štirih letih postane tako osiromašena, da na njej ni več mogoče pridelovati kmetijskih rastlin, zato polja spremenijo v pašnike, je pojasnil biolog Oswaldo Maillard, ki vodi observatorij za suhi tropski gozd pri Fundaciji za ohranitev chiquitanskega gozda (FCBC).

Mali, nadzorovani požigi so v Boliviji sezonska praksa kmetov za čiščenje pašnikov in pripravo površin pred novo setvijo, vendar v zadnjih letih zaradi stopnjujoče se suše, visokih temperatur in vetra – zaostrovanje podnebnih sprememb – pogosto uidejo nadzoru in se razširijo na večja območja. Najhuje je bilo leta 2019, ko je zgorelo 5,3 milijona hektarov površin – območje, večje od Kostarike –, od tega okoli 40 odstotkov gozda. Največ, skoraj štiri milijone hektarov, je zgorelo prav v kmetijsko najmočnejšem departmaju Santa Cruz. Nekaj mesecev prej je vlada sprejela zakon, s katerim je legalizirala požige gozdov za poljedelstvo in živinorejo na zasebnih zemljiščih in zemljiščih v lasti skupnosti v tem departmaju in departmaju Beni. Okoljske nevladne organizacije, združenja staroselskih ljudstev in celo katoliška cerkev so krivdo za katastrofalne požare pripisali prav novemu zakonu.

Širjenje površin za pridelavo poljščin (zlasti soje) in govedorejo je glavni razlog za uničevanje bolivijskih gozdov. Govedoreji in pridelavi krme zanjo sta namenjeni dve tretjini vseh kmetijskih zemljišč. Na fotografiji spreminjanje gozdov v polja soje vzhodno od mesta Santa Cruz de la Sierra. FOTO: Matjaž Krivic

Ravnice takoj po koncu meja mesta Santa Cruz, prestolnice istoimenskega departmaja, so že skoraj povsem očiščene gozda. Zamenjali so ga sojina polja bizarnih geometrijskih oblik in – tam, kjer je zemlja že preveč degradirana za poljedelstvo – pašniki s kravami, ki so iz malega letala le drobne bele pike. Vzhodneje od Santa Cruza, proti brazilski meji, je gozda še veliko, a se nad njim vse več mesecev v letu vije dim. Kmetijska fronta napreduje tudi z brazilske strani in čedalje bolj uklešča suhi tropski gozd in njegove prebivalce. Tako človeške, med katerimi so številne staroselske skupnosti, kakor živalske. Chiquitanski gozd, ki je ime dobil po staroselskem ljudstvu Chiquitano, je med drugim domovanje jaguarja, grivastega volka in velikega pasavca.

Vladne spodbude

Deforestacija v Boliviji se dogaja od leta 1981, a se je njena intenzivnost povečala po letu 2015. Stranka Gibanje za socializem (MAS), ki jo vodi Evo Morales, predsednik države v obdobju 2006–2019, je sprva res poudarjala varovanje okolja in narave. Leta 2015 pa je prišlo do radikalnega preobrata v Moralesovi politiki, v veliki meri zaradi izgube davkov od izvoza plina. Primanjkljaj je hotel nadomestiti s širjenjem kmetijstva in živinoreje. Za to je potreboval zemljišča v gozdovih in na ozemljih staroselskih skupnosti. »To je huda rana v okoljski politiki, posledica pa so požari in velikanske izgube gozda,« je po telefonu povedal Gonzalo Colque, izvršni direktor okoljske nevladne organizacije Fundacion Tierra, ki promovira trajnostni razvoj podeželja.

»Velik del gozdov v Boliviji je bil v lasti države. V zadnjih desetih letih je bilo pri ravnanju s temi zemljišči veliko nezakonitega delovanja in korupcije. Na tisoče hektarov gozdov v Amazoniji in Chiquitanii je prišlo v roke zasebnikov – podjetnikov, poljedelcev, živinorejcev in tudi tistih, ki so povezani z vlado in služijo s preprodajo državnih zemljišč. Gozdove so požgali in preoblikovali v kmetijska zemljišča,« je nadaljeval Colque.

Najhitrejši način za »čiščenje« gozda so požari, ki so vzrok za tretjino izgube vseh gozdov v Boliviji letno. Manjši in večji požari, zakoniti in nezakoniti, so v regiji s suhim tropskim gozdom Chiquitania stalnica od avgusta do oktobra. Kazni za požige so smešno nizke – 200 ameriških dolarjev za hektar –, zato se takšna taktika čiščenja izplača velikim lastnikom zemljišč. Na fotografiji goreči gozd na zemljišču, ki ga najemajo menoniti, v bližini mesta San Ignacio de Velasco na vzhodu Bolivije. FOTO: Matjaž Krivic

Biolog Oswaldo Maillard je pojasnil, zakaj je toliko deforestacije nezakonite. »Če hočeš od Nacionalnega inštituta za agrarno reformo (INRA) dobiti potrdilo, da je zemlja tvoja, mora biti v uporabi. Če imaš na njej gozd, to pomeni, da ga moraš posekati. Za to potrebuješ dovoljenje Nacionalnega urada za nadzor nad gozdom in zemljišči (ABT). Ker je pridobivanje dovoljenja dolgotrajno, ljudje raje nezakonito posekajo gozd in plačajo kazen, ki je nizka. Če gozda ne posekaš, ti država zemljišče odvzame in ga proda zasebnikom.« Na takšen način gozdove krčijo podjetja, ki želijo povečati proizvodnjo soje in mesa za izvoz. Podjetja – domača in tuja, zlasti brazilska – so po podatkih naših virov eden od treh glavnih akterjev krčenja gozdov v Boliviji. Čeprav predstavljajo le štiri odstotke akterjev na ruralnih območjih, je v njihovih rokah okoli 36 odstotkov zemljišč v državi.

Dodatno je INRA na ravnicah departmaja Santa Cruz kot nekakšen ekonomsko-socialni ukrep veliko gozdnih zemljišč, tudi na zavarovanih območjih, podelila skupnostim kmetovalcev z višje ležečih predelov Bolivije (Altiplano). Tako imenovani Interculturales, ki so pripadniki dveh etničnih skupin (Kečua in Ajmara), so po naših virih drugi najpomembnejši akter deforestacije. Po podatkih Fundacion Tierra je INRA v obdobju 2014–2019 v departmaju odobrila naselitev okoli 1500 novih kmetijskih skupnosti. V zadnjih desetih letih jim je bilo dodeljenih 1,5 milijona hektarov zemljišč. Zakon iz leta 2015 je tem skupnostim omogočil, da lahko na parcelah, manjših od 50 hektarov, brez dovoljenja ABT posekajo do 20 hektarov gozda. To naj bi povečalo prehransko varnost v državi, sprožilo pa je masaker nad gozdovi, pogosto ob pomoči tretjega najpomembnejšega akterja deforestacije – kolonij menonitov, ultrakonservativne protestantske ločine, ki v Boliviji živi v 75 kolonijah. Menoniti so pomembna sila deforestacije tudi v drugih južnoameriških državah.

Trije glavni akterji krčenja gozdov v Boliviji so domača in tuja, zlasti brazilska podjetja, ki se poleg kmetijstva ukvarjajo s preprodajo zemljišč, priseljenci iz drugih delov države, ki jih vlada naseljuje v nižinske predele suhega tropskega gozda na vzhodu države, in kolonije menonitov, skrajno pravovernih protestantov, ki se upirajo sodobnemu življenju. Na fotografiji menoniti v občini San Rafael pripravljajo njivo na novo setev. FOTO: Matjaž Krivic

Niso pa vsi novi prišleki revni. Pogosto se mednje pomešajo prekupčevalci z zemljo, ki njihovo zemljo prodajajo naprej srednje velikim in velikim poljedelcem in govedorejcem. Tudi ta proces je vodil do koncentracije velikih površin zemljišč v rokah majhnega števila posameznikov, zlasti podjetij. Naša vira, ki želita ostati neimenovana, trdita, da je glavni posel več podjetij, ki se ukvarjajo s pridelavo soje, sladkorja in z živinorejo, v resnici trgovanje z zemljišči. Kmetijska dejavnost je le krinka za lažjo pridobitev posojil za krčenje gozdov, zemljišča pa nato čez nekaj let preprodajo z nezamisljivim dobičkom.

Poleg vladnega dodeljevanja državnih gozdov skupnostim kmetovalcev je druga posebnost širitve deforestacije v Boliviji tej naklonjeno ekonomsko okolje. Zemlja v Boliviji je najcenejša v regiji. Medtem ko v Braziliji hektar stane od 3000 do 11.000 dolarjev, je v Boliviji zanj redko treba odšteti več kot 3000 dolarjev. Gorivo, ki predstavlja glavnino stroškov pri sečnji, je v Boliviji zaradi državnih subvencij prav tako najcenejše med vsemi državami v regiji. Liter stane pol dolarja, v Braziliji pa skoraj dolar in pol. Država tako rekoč subvencionira sečnjo gozdov. Poleg tega so davki za kmete nizki, stroški dela pa so tudi majhni. Primarni gozdovi v državni lasti so na voljo za 70 do 160 dolarjev na hektar. Ko so zemljišča po štirih ali petih letih pripravljena za kmetijsko pridelavo ali govedorejo, je zanja mogoče dobiti od 1500 do 1800 dolarjev na hektar. Donosnost trgovine z zemljo se lahko primerja le še s trgovino z drogami, ki v Boliviji prav tako vse bolj cveti. Da bi bila ironija še večja, krčenje gozdov za industrijsko kmetijstvo in njegove akterje posredno financira država z denarjem iz pokojninskega sklada.

V zadnjih dveh desetletjih se je stopnja izgube primarnih tropskih gozdov v Boliviji podvojila. Prelomna točka je bilo leto 2015, ko je vlada Eva Moralesa izdala dekret, ki je omogočil sečnjo do 20 hektarov gozda na majhnih parcelah brez dovoljenja. To naj bi povečalo prehransko varnost, posledica pa je uničenje velikih razsežnosti. Na fotografiji silosi v bližini mesta San Ignacio de Velasco na vzhodu Bolivije. FOTO: Matjaž Krivic

Deforestacija v Boliviji se ne dogaja zato, ker vlada ne naredi dovolj za njeno ustavitev, ampak ker jo spodbuja. Tako je bilo v obdobju Moralesa, zdajšnji predsednik Luis Arce, ki je nastopil mandat leta 2020 in prav tako prihaja iz Gibanja za socializem, pa nadaljuje njegovo agendo. Do leta 2025 v državi načrtujejo podvojitev populacije goveda (z zdajšnjih 10,6 na 22 milijonov živali), kar pomeni približno dve glavi živine na prebivalca, in potrojitev obsega kmetijskih zemljišč (s štirih na 13 milijonov hektarov).

Voda za govedo ali ljudi?

Nekdanji jezuitski misijoni Chiquitov v provinci Jose Miguel de Velasco, vključno z mestecem San Ignacio, enem od šestih, ki so bili razglašeni za Unescovo svetovno dediščino, ležijo v središču napredujoče kmetijske fronte, na kateri gozdove izpodrivajo polja soje, koruze, sirka in drugih monokultur ter pašniki goveda. Proces poleg domače potrošnje poganja povečevanje izvoza v sosednje in tudi bolj oddaljene države, zlasti na Kitajsko.

Intenzivni govedorejci so na območje San Ignacia de Velasca začeli prihajati v 90. letih prejšnjega stoletja in graditi vodna zajetja za napajanje živali, zaradi katerih se je gladina jezera Guapomo, glavnega vira vode za mesto, začela zniževati, se spominja Luis Albert Bauer Saucello. Po letu 2006, ko je bil za predsednika države izvoljen Evo Morales, pa je vlada na območje začela naseljevati prebivalce z Altiplana in jim podeljevati zemljiške pravice tudi v »deviškem« gozdu. Ti priseljenci, coljas, v gozdu ne vidijo nobene vrednosti, zanje ni našel dobre besede Bauer Saucello. Požgejo ga in spremenijo v polja in pašnike ali pa iz lesa delajo oglje.

Pred približno šestimi leti so na območje San Ignacia začeli prihajati še bogati podjetniki – večinoma pridelovalci soje – iz Santa Cruza, Brazilije, Argentine in Kolumbije, ki so zemljo kupovali od lokalnih prebivalcev. Cene so bistveno nižje kot v Santa Cruzu; sto hektarov lahko dobite za denar, ki ga morate v Santa Cruzu odšteti za en hektar, je povedal Bauer Saucello. Tem podjetnikom ni težko podkupiti državnih uradnikov za legalizacijo lastništva in sečnjo gozdov, saj se jim strošek nakupa povrne v enem letu. Mnogi Brazilci prodajo svoja polja v Braziliji, ki ne obrodijo več, in pridejo sem, kjer lahko dobijo nedotaknjeno zemljo v primarnem gozdu.

Vlada do leta 2025 načrtuje povečanje števila glav goveda z dobrih deset na dvaindvajset milijonov, kar pomeni skoraj dve kravi na prebivalca. Na fotografiji ranč Nuewa York blizu mesta San Ignacio de Velasco na vzhodu Bolivije. FOTO: Matjaž Krivic

Ko je Bauer Saucello pred petimi leti postal predsednik vodne zadruge, je bilo zajetje Guapomo prazno. Zadruga je z lastnoročno zbranim denarjem zgradila dodatne vodnjake, vendar tudi ti zaradi širjenja industrijskega kmetijstva in govedoreje kmalu ne bodo več zadoščali. Zgraditi želijo 35-kilometrski kanal, prek katerega bi v jezero speljali vodo z območij, kjer več dežuje, a ker bi bil ta speljan čez ranče, so bili govedorejci proti. Bauer Saucello je na zboru govedorejcev pred dvema letoma vzrojil: »Kaj je pomembnejše, voda za govedo ali ljudi?« Govedorejci so popustili. Toda vse skupaj se je ustavilo pri gradnji treh kilometrov kanala.

Prav nič pa ne popuščajo pridelovalci soje. Fernando Rojas, predstavnik zveze občinskih svetnikov iz vrst staroselskih skupnosti v San Ignaciu de Velascu, nas je odpeljal do prostranih sojinih polj v lasti podjetja Sofia, enega največjih bolivijskih kmetijsko-živilskih podjetij. Sojo pridelujejo za krmo živali na svojih farmah in farmah kooperantov, so tudi lastniki velikih klavnic in hladilnic. Še pred tremi leti je bil na območju državni gozd, danes so površine, ki še niso bile zasejane, ograjene z žičnato ograjo, pred zaklenjenimi vhodi na polja pa so opozorila, da je območje pod videonadzorom. Kakšno je bilo območje prej, so pokazali posnetki iz Matjaževega drona. Oster rez med pusto suho zemljo in gostim suhim tropskim gozdom je klišejska podoba uničevanja tropskih gozdov.

Vozili smo se in vozili, polj kar ni hotelo biti konec. Sredi enega so bila prebivališča poljskih delavcev. Lesene kolibe v slabem stanju in okoli njih lajajoči psi. Industrijsko poljedelstvo ne potrebuje veliko delovne sile. Ta pogosto ni iz lokalnih skupnosti, plačana je slabo, o svojih pravicah ni podučena, je komentiral Rojas.

Prihod korporacije v San Ignacio de Velasco je imel takojšnje posledice za tri okoliške lokalne skupnosti, ki se preživljajo s samooskrbnim kmetovanjem. Zmanjkuje jim vode, podtalnica je onesnažena z ostanki pesticidov in gnojil, zaradi intenzivnega škropljenja sojinih polj s pesticidi so škodljivci postali odpornejši in jim zmanjšujejo pridelek. Rojas, tudi sam kmet – redi krave za mleko –, je kritičen tudi do svojih vrst, staroselskih skupnosti. Te namreč svoja zemljišča pogosto za majhen denar dajejo v uporabo drugim, alarm pa sprožijo šele, ko je škoda narejena.

Skupnosti duhov

»Zadnjih šest let ves čas gori,« je v svoji pisarni tisto, kar je očitno na vsakem kilometru vožnje po departmaju Santa Cruz, potrdil Jorge Vargas Roca, župan mesteca San Rafael, ki je uro in pol vožnje oddaljeno od San Ignacia. Čeprav je na območju istoimenske občine veliko živinorejcev, tudi intenzivnih, župan krivde za krčenje gozdov ne pripisuje tem, temveč priseljencem z Altiplana. V občini je po podatkih popisa iz leta 2001 živelo okoli 5000 prebivalcev, v zadnjih letih pa je bilo ustanovljenih 150 novih kmetijskih skupnosti. Vargas ocenjuje, da je skupno število priseljencev okoli 18.000, vendar vsi ne živijo tu. Številne skupnosti so skupnosti duhov, ustanovljene za pridobitev zemljiških pravic na državnem zemljišču in nadaljnje prekupčevanje z zemljo. Cena zemljišč v občini raste, odkar so leta 2019 začeli graditi avtocesto, ki bo povezovala mesti San Rafael in San Jose de Chiquitos.

Nekateri pridejo sem zavedeni in se vrnejo, ko ugotovijo, da življenje tu ni lahko, je bil do priseljencev z Altiplana dobrohotnejši Vargas. Drugi ostanejo. Z gozdom ne znajo živeti, zato ga požigajo, sekajo in delajo oglje. Prej ali slej od občine zahtevajo vodo, zdravstveno oskrbo, šole …, kar ustvarja velik pritisk na proračun, je potožil župan z bejzbolsko čepico in rožnim vencem okoli vratu – hotel je postati duhovnik. Vladno doseljevanje ljudi razume kot politični projekt z namenom spremembe demografske slike v departmaju, ki velja za največjega kritika centralne vlade v La Pazu. Vendar državne zemlje zmanjkuje. Vargas se boji, da ko je bo zmanjkalo, se bodo novi prebivalci začeli zajedati v zemljišča v uporabi.

V skupnosti Miraflores, ki leži ob gradbišču avtoceste med mestoma San Ignacio de Velasco in San Jose de Chiquitos, so zaradi suše presahnili vsi vodnjaki. Vodo jim za plačilo dovaža kitajsko podjetje, ki gradi avtocesto. FOTO: Matjaž Krivic

»Suhi tropski gozd je posebna regija. Pozimi odpade vse listje. Gozd je suh, videti je, kot da bi odmrl. Poleti, ko dežuje, zacveti, a dežja je vsako leto manj. Zadnja štiri leta lahko rečem, da je bila zaradi požarov in suše naravna katastrofa. Zadnji dve leti smo imeli tudi pozebo. Prej je prišla vsakih deset let. Imeli smo tudi močan veter, ki je odkrival strehe.« V najhujših požarih leta 2019 je zgorelo 60 odstotkov občine. »Območje bi se lahko spremenilo v puščavo, če se ne bo ukrepalo,« je črnogled župan.

Skupnost Miraflores ob gradbišču avtoceste med San Ignaciem in San Jose de Chiquitosom je navzven tropsko zelena, v resnici pa se že spreminja v puščavo. V vasi so zaradi suše presahnili vsi vodnjaki, vodo jim – šoli brezplačno, prebivalcem za plačilo – dovaža kitajsko podjetje, ki gradi cesto. Še leta 2018 je v Mirafloresu živelo 73 družin, danes jih je 240. Doseljevanje sta spodbudila prihod ceste in rodovitna zemlja, kar je za to območje izjema.

Družina Marcelina Lina v dveh tednih porabi tisoč litrov vode, za kar mora kitajskemu podjetju odšteti 60 bolivianov (približno osem evrov). To je velik strošek, saj nas je večina malih kmetov. »Pridelujemo koruzo, vsak ima tudi nekaj krav. Nimamo stalnega dohodka, vodo pa potrebujemo vsak dan,« je v brezhibni angleščini povedal Marcelino Lino. V Miraflores se je preselil pred enajstimi leti iz Santa Cruza, ker je imel dovolj prometne gneče in je pogrešal naravo. Pred leti je živel v ZDA, kjer še vedno živi njegov sin. Ker lokalna oblast za težave skupnosti nima posluha, prebivalci sami zbirajo denar za električno črpalko za novi vodni vrtini, ki so ju naredili. Zbrati morajo 25.000 dolarjev, do zdaj so nabrali petino.

Gozdni rezervat na udaru

Ker vlada v La Pazu ne naredi nič za ustavitev uničevanja gozdov, so nekatere občine oziroma province gozd zaščitile same. V San Rafaelu so gozdni rezervat vzpostavili leta 2006. Območje, veliko skoraj 70.000 hektarov, je pomemben ekološki most med regijo suhega tropskega gozda in regijo tropskih mokrišč Pantanal, je povedal Pedro Languidey. Mladi gozdarski inženir, ki je polovično zaposlen pri občini San Rafael in polovično pri FCBC, zadnji dve leti prebivalstvo osvešča o trajnostnem upravljanju gozda. Težava pa je, ker je pri tem sam. Občina namreč nima denarja za zaposlitev varuhov gozdnega rezervata, zato je ta stalno na udaru nezakonite sečnje in požigov. Vse, kar Languidey lahko naredi, je to, da enkrat ali dvakrat na mesec v rezervat pride popisat škodo.

Na večurni vožnji po zelo slabi gozdni cesti smo videli s sajami zamazane oglarje, povsem sveže manjše pogorišče, ki so ga povzročili prav ti, pastirja s koščenimi kravami in več lesenih kolib na robovih njiv z nepobranimi pridelki. Čeprav vidno zapuščene, INRA takšne naselbine vodi kot stalne, je cinično pripomnil Languidey. Pokazal nam je tudi lokacijo tik ob gozdni cesti, kjer so pred leti odkrili laboratorij z drogami. Nazadnje smo prispeli do kmetijske skupnosti, ki na območju rezervata živi nezakonito in kmetijske površine širi v gozd. Matjaž je nad območje spet dvignil tretje oko, dron, a ga je moral hitro pospraviti. Nasproti nam je prišel mrk možakar z mačeto. Z Languideyem sta izmenjala nekaj stavkov, nato pa nam je naš vodnik nakazal, da moramo iti. Sam v skupnost nikoli ne hodi.

Požari so odgovorni za tretjino izgube gozdov v Boliviji letno. FOTO: Matjaž Krivic

Languideyeva glavna naloga je zbiranje podatkov o deforestaciji. Njegova delovna pripomočka sta mobilnik z aplikacijo, ki določi geografske koordinate lokacije in oceni, koliko gozda je bilo posekanega, in motor, s katerim se vozi po terenu. Marsikje ni zaželen. Odpeljal nas je tudi do okoli 5000 hektarov velikega posestva v lasti Brazilca, na katerem so pred enim letom posekali ves gozd. Languidey ne ve, ali nezakonito, a praksa takšnih lastnikov je, da gozd posekajo, nato pa čakajo, kaj se bo zgodilo. Inšpektorji ABT in INRE so posestvo obiskali, a proti lastniku niso sprožili nobenega postopka.

Do posekanega zemljišča smo prišli kmalu po tem, ko so pod gomilami dreves zanetili ogenj. V daljavi so se nad grmadami dvigovali plameni in dim. Celotna parcela je ograjena. Že postavitev ograje je morala biti ogromna investicija, je pripomnil Languidey. Za ograjo je bila tabla z napisom Hacienda Ojo de aqua in fotografijo belih krav. Leta 2021 je zaradi požara na posestvu umrlo 200 krav. Zaradi ograje niso mogle pobegniti pred ognjem. Na posestvu je zelo malo krav, a kar nadaljujejo s sečnjo. Govori se, da na delu zemljišča nameravajo postaviti hladilnico, je navrgel Languidey. Naprej po cesti ni hotel. Na vrhu vzpetinice je hišica z blindiranimi okni. »Gozd mi pomeni življenje. Naša pljuča, čist zrak. Nekaj moramo narediti, da bodo tudi naši otroci poznali drevesa in vedeli, kako pomemben je gozd,« je govoril med vračanjem proti San Rafaelu. Ljubezen do gozda je podedoval po očetu, ki se je ukvarjal z lesom. Upa, da jo bo tudi sam prenesel na hčerko, ki se je rodila pred enim letom.

Boj proti revščini in lakoti

Bolivijci so veliki ljubitelji mesa, zlasti govedine. Letno država proizvede 152.000 ton mesa, le 18.000 ton ga izvozi, a je izvoz vseeno pomemben zaradi dotoka deviz in delovnih mest. V departmaju Santa Cruz v živinoreji dela 100.000 ljudi, je po telefonu povedal Alejandro Hurtado, podpredsednik zveze živinorejcev Fegasacruz, najmočnejšega živinorejskega združenja v državi.

Govedoreja poteka le na 33 odstotkih površin, ki so opredeljene kot primerne za to dejavnost, je opozoril Hurtado. Prav tako, da 92 odstotkov od 33.000 živinorejcev v departmaju predstavljajo mali kmetje, ki nimajo niti osnovne tehnologije in razmer za širitev. Redijo približno eno glavo goveda na hektar. Če bi imeli vodo in premične ograje, bi lahko imeli 3,6 do 4 živali na hektar. »Iščemo možnosti za rast, tako na ravni zakonodaje, subvencij, kreditov kot učinkovitosti in trajnosti reje. Z večjo učinkovitostjo lahko zmanjšamo krčenje gozda,« je prepričan Hurtado.

Več krav pomeni več požarov, manj gozda in vode, degradacijo zemlje, nadaljnji upad biotske raznovrstnosti in zaostrovanje posledic podnebnih sprememb. Na fotografiji ranč Santa Anita blizu mesta Concepcion na vzhodu Bolivije. FOTO: Matjaž Krivic

Tudi on živinorejcev ne vidi kot krivcev za deforestacijo, ampak krivdo pripisuje kmetijskim skupnostim, ki jih vlada naseljuje na ravnice Chiquitanie. »V rokah zasebnikov je zgolj 17 odstotkov kmetijskih zemljišč v uporabi, proizvedejo pa 70 odstotkov potreb po mesu v Boliviji. To so uveljavljeni kmetje, ki se z govedorejo ukvarjajo že peto ali šesto generacijo in ne krčijo gozdov.« Tudi za živinorejce, ki se širijo na nova območja, Hurtado pravi, da delujejo zakonito. »Zakon pravi, da moraš kot lastnik na kmetijski parceli ohraniti vsaj 25 odstotkov gozda. Ne smemo pozabiti, da je Bolivija država v razvoju. Naš poglavitni cilj je boj proti revščini in lakoti. Vsi Bolivijci bi morali imeli dostop do hrane.« Dodal je, da se je Fegasacruz priključil pobudi La Mesa Boliviana de Carne Sostenible, v okviru katere v sodelovanju z departmajem Santa Cruz in organizacijo FCBC vzpostavljajo certifikat za trajnostno živinorejo.

Iz tropskega gozda v savano

Da ne požigajo gozdov, pravijo vsi živinorejci, poljedelci pa trdijo, da sojo pridelujejo trajnostno, se je, vajen olepšanih izjav, nasmehnil biolog Oswaldo Maillard. Sam sicer meni, da se živinorejci ne bodo več širili na nove površine. Bolj problematični so pridelovalci soje. Ko smo ga povprašali po dobrih praksah upravljanja z gozdom v Boliviji, je vztrajno zatrdil, da jih ni. V zadnjih dvajsetih letih je v državi skupno zgorelo 24 milijonov hektarov površin, ne samo gozdov, temveč tudi drugih ekosistemov. »Tropski suhi gozd je prilagojen požarom. Na določenih lokacijah se je pozneje obnovil. Težava pa je tam, kjer se požari ponavljajo. Takšna območja izgubijo sposobnost regeneracije in se začnejo spreminjati v savano. Posledice so okoljske, družbene in ekonomske.«

Po Maillardovih besedah se v departmaju Santa Cruz, kjer sta stopnja deforestacije in pogostost požarov največji, dogaja več povezanih okoljskih kriz, ki se zaostrujejo. Vse pogostejša je meteorološka suša. Manjša vlažnost vodi v še bolj suh gozd in še pogostejše požare. Študija FCBC iz novembra lani kaže, da se je količina padavin na določenih območjih zelo zmanjšala, temperatura pa se je povečala za dve do tri stopinje Celzija. Območja, na katerih je gozd, so v povprečju za tri do štiri stopinje hladnejša. »Ljudje se ne zavedajo, da bolj ko sekajo drevesa, več bo toplotnih šokov in bolezni.« Lokalne skupnosti trpijo zaradi onesnaženja vode, slabega zraka, degradacije tal in izgube biotske raznovrstnosti, je za mizo svoje domače pisarne govoril Maillard.

Več sogovornikov smo vprašali, kakšne bi bile rešitve za bolivijske gozdove. Pedro Languidey rešitev vidi v več gozdnih rezervatih, zaščitenih z rangerji, Oswaldo Maillard pa v ukinitvi javnih politik, ki spodbujajo krčenje gozdov. »Gozd mora znova dobiti vrednost.« Vprašanje kurjenja gozdov je po njegovem mnenju kulturno, pa vendar bo nadzorovane požare v prihodnosti treba bolje načrtovati, pravzaprav uporabo ognja na vseh ravneh. Za zmanjšanje vpliva živinoreje pa je pomembno boljše upravljanje z živalmi.

Ena od rešitev za bolivijske gozdove je trajnostni turizem. Formulo uspeha so, tudi zaradi izjemne narave – iz gostega zelenja se dvigajo kamniti osamelci –, osvojili v Roboreju, mestecu na vzhodu države, ki je tri ure vožnje oddaljeno od brazilske meje. Tudi tam niso dobili podpore države za zaščito gozdov in vodnih virov, zato je občina na pobudo prebivalcev ustanovila rezervat Dolina Tucavace. Z Arlen Taceo, ki je zaposlena v infocentru, s katerim upravlja FCBC, smo se povzpeli na enega od hribov z mizastim vrhom. Na njem se je odkril spektakularen razgled na zeleno morje. Da ne bi bilo vse skupaj preveč idilično, so tudi v njem že kvadrataste čistine. Vendar ima ta rezervat šest zaposlenih iz vrst lokalnih skupnosti, ki bedijo nad gozdom. Tudi drugi prebivalci skrbijo, da vanj ne prihajajo nezakoniti sekači.

Rezervat je skupaj z bližnjimi naravnimi toplicami z vročimi izviri Aguas Calientes priljubljena turistična točka, ki prebivalcem najrevnejše južnoameriške države omogoča dostojno življenje. Je dokaz, da je gozd najbolj dragocen, če se z njim upravlja trajnostno. 

***

Pot v Bolivijo je finančno podprl projekt Our Food. Our Future, ki ga izvaja Focus, društvo za sonaraven razvoj.